OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Maša ob 90. obletnici konca prve svetovne vojne
V soboto, 27. spetembra 2008 smo na Sveti Gori pri obeležili 90 let konca 1. svetovne vojne s spominsko sveto mašo, ki jo je daroval celjski škof msgr. Anton Stres ob somaševanju škofov, predstavniki vojaških ordinarijatov in vikarjatov in duhovnikov. Nazvoči so bili tudi: predstavnika evangeličanov, muslimanov, veteranska društva, župana obeh Goric, predstavniki slovenske vojske. Pri slovesnosti je pel župnijski zbor in instrumentalisti iz Deskel. 

*Fotografije pripravljamo*
 
 
Drage sestre in dragi bratje!

Čez dober mesec dni, 11. novembra, bo poteklo 90 let od konca 1. svetovne vojne, vojne, ki je med drugimi bojišči ustvarila tudi soško fronto. Ta fronta je potekala tudi po teh pobočjih, med številnimi cerkvami je bila njena žrtev tudi cerkev, ki je na tem mestu stala pred to, v kateri smo zbrani danes. Soška fronta se je že leto dni pred koncem vojne, v pozni jeseni leta 1917 premaknila s teh pobočij v notranjost Italije, toda vojno stanje z vsemi grozotami, ki jih vsebuje, je tod obstajalo vse do konca vojne. 
Soška fronta ima žalosten sloves, da je bila izredno kruta in morilska. Na njej je več sto tisoč vojakov izgubilo svoja mlada življenja, koliko pa je zaradi vojne in spremljajočih bolezni in nesreč umrlo civilistov, ni bilo nikoli natančno ugotovljeno. Naša domišljija ni dovolj iznajdljiva, da bi nam lahko pričarala dejansko sliko in podobo vsega trpljenja, ki so ga prenašali vojaki na tej frontni črti, ob listanju poročil in gledanju fotografij, ki nam dajejo slutiti vsaj nekaj razsežnosti morije in poguma, ki ga je ta morija zahtevala, pa smo zgroženi. Prva svetovna vojna je bila prva svetovna morija, kakršne svet do tedaj še ni poznal. Ko je njej sledila še druga svetovna vojna, je to končno vendarle zadoščalo, da so se Evropejci odločili, da v Evropi ne bo in ne sme nikoli več biti vojne. Žalostne izkušnje obeh vojn so pripeljale do tega, da so se evropski narodi začeli povezovati, sodelovati in se združevati. Končno je vsa svetovna skupnost sprejela načelo, da vojna ne sme več postati priznano in legitimno sredstvo, po katerem bi bilo dovoljeno seči, da bi uredili nastali mednarodni spor. To načelo nam zagotavlja življenje v miru in varnosti in je pozitivni sad krute izkušnje obeh vojn. V tem smislu mlada življenja vojakov, ki so bila nasilno pretrgana na teh pobočjih in so njihova telesa našla tukaj svoje zadnje počivališče, dokler ne dočakajo slave vstajenja, vendarle niso umrla zaman. Mi, ki danes živimo v miru, smo jim za to hvaležni. 
Po drugi strani se s tem ne moremo povsem potolažiti. Zastavlja se nam vprašanje, zakaj nas spametujeta šele trpljenje in bolečina. Zakaj dovolj zgodaj ne uvidimo prepada, proti kateremu drvimo, da bi se lahko pravočasno ustavili in prihranili trpljenje sebi in drugim? Mir nikoli ni zagotovljen, čeprav je šola dveh svetovnih vojn imela tako visoko ceno. Človek je moralno tako šibek, da ne more nikoli zaupati sebi, pa naj v določenem trenutku kaže še tako veliko pameti, treznosti, modrosti in dobre volje. V naslednjem trenutku je vse že lahko drugače. Vojne izkušnje so dovolj boleče, da nas opozarjajo na nujno previdnost do samega sebe in do obljub, ki smo jih ljudje zapisali v kopice lepih deklaracij in obetavnih zavez. Človek je v svoji dobri volji, modrosti in odgovornosti preveč nezanesljiv in nestanoviten, da bi lahko mir in medsebojno spoštovanje, sodelovanje in sožitje zaupal samo sebi in svoji modrosti. Mesto, na katerem stojimo, in toliko podobnih krajev, bojišč in grobišč iz obeh vojn po naših domovini, po balkanu in po svetu, nam to dovolj zgovorno dopovedujejo. 
Vojno lahko prepreči samo zelo dosledno spoštovanje človekovih pravic in njihovega izvora, dostojanstva slehernega človeka. Pravega miru ni in ga tam, kjer sočlovek nima cene in kjer njegovo življenje in njegovo dostojanstvo nista priznana za najvišjo vrednoto, ne more biti. Neke vrste vojno stanje je povsod, kjer prezirajo dostojanstvo človeka in neskončno, neprimerljivo in sveto, se pravi nedotakljivo vrednoto človeškega življenja. Tudi nerojenega. Noben navidezen višji namen more opravičiti teptanja človeškega življenja. Obe svetovni vojni sta zanetila takratni nacionalizem in nacionalna ošabnost, ki je teptala pravice drugih narodov in hotela iztrebiti njihovo lastno narodno kulturo in duhovno istovetnost. Vojno so zanetili, ker so bili nekateri prepričani, da so rasno ali kulturno višji od drugih in da imajo pravico, da jim vladajo. Dokler človekovo dostojanstvo, ki ga je treba braniti za vsako ceno, priznavamo samo nekaterim, ne pa vsem in vsakemu, smo vedno v nekem vojnem stanju. Pravi in trajni mir lahko torej gradimo samo tako, da stojimo trdno in neomajno na stališču, da je treba varovati, braniti in spoštovati dostojanstvo vsakega človeka, ne glede na to ali je te ali druge narodnosti, državljanstva, vere ali rase, ne glede na to ali je zdrav ali bolan, krepak ali invaliden, celovit ali prizadet – in končno – tudi ne glede na to, ali je že rojen ali še nerojen. Vsako človeško življenje je sveto in nedotakljivo in vsak človek je nosilec neodtujljivega dostojanstva, zato zasluži, da njegovo dostojanstvo varujemo, pospešujemo in spoštujemo. S tega stališča tudi razumemo Jezusovo evangeljsko naročilo, naj vsakega sočloveka dosledno spoštujemo in ga ne ponižujemo ali preziramo. 
Človekova kratkovidnost, zaslepljenost in moralna šibkost so premočne, da bi lahko zaupali samo samim sebi. Pogled na tukajšnja pobočja, ki skrivajo v sebi nepregledno in neznano veliko število grobov, nas na to vedno znova spominja. Danes smo tukaj tudi zato, da ob pobožnem spominu na vse mrtve, ki so tukaj izgubili svoje življenje, ob molitvi za njihov pokoj in odrešenje molimo tudi sami zase. Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevanja. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi enako, ker smo vsi enako ustvarjeni po njegovi podobi in odrešeni z istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv temelj miru. Kajti samo tako dolgo, dokler bomo imeli njegovo voljo in zgled jasno pred očmi, bomo zmogli v vsej širini in globini naših medsebojnih odnosov spoštovati drug drugega in delati za mir. Naš mir bo trden, dokler se bomo pustili voditi Bogu in Njemu, ki nam ga je On poslal za kneza miru, Jezusu Kristusu, ki je »Gospodar, ljubitelj življenja« (prim. Mdr 11, 26).
Amen.
 
nemska-zastava.gif
 
< Nazaj   Naprej >