Veliki četrtek nas uči, da se kristjani nimamo pravice zapirati vase in streči samim sebi, ampak se moramo odpirati za druge: jim streči, pomagati, služiti in kazati pot. Ne smemo biti svetilka, ki je postavljena pod mernik, ampak luč, ki je postavljena na svetilnik, da sveti vsem. Najprej vsem v družini, v soseski, v župniji, potem pa tudi vsem, s katerimi se srečujemo. Kristjani smo poklicani, da z zgledom nesebične ljubezni prekvašamo svet. Če bi vsak kristjan s svojim življenjem spreobrnil vsaj enega človeka – kako drugačen bi bil svet!
Jezus zahteva od nas ljubezen, ki gre do konca. Samo taka ljubezen je res prepričljiva in prej ali slej obrodi sadove. Resnična ljubezen ima tisoč obrazov: od potrpežljivosti do odpuščanja, od dobrote do usmiljenja, od iskrenosti do poštenja, od resnicoljubnosti do velikodušnosti, od požrtvovalnosti do modrosti, od zanesljivosti do zaupanja, od plemenitosti do zvestobe.
Kje bomo našli moč za táko nesebično življenje, če ne v evharistiji, pri Njem, ki je kruh močnih in hrana nesmrtnosti. Pri vsaki maši ga prosimo, da bi tudi mi znali ljubiti zares in do konca! (Janez Zupet)
………………………
Po častitljivi tradiciji Katoliške cerkve, se predstojnik na dan evharistije in na dan duhovništva, kar je Veliki četrtek, opraviči svojemu ljudstvu. To je danes bratje in sestre, dragi prijatelji, moja naloga, da Vas najprej v svojem imenu in v imenu mojih sobratov na Sveti Gori, prosim za odpuščanje, če nismo vedno znali razumeli Vaše žalosti, Vašega trpljenja in Vaših skrbi. In če na drugi strani nismo znali deliti z Vami svojega veselja in radosti, ki nam jih je naklanjal Gospod.
Danes recimo Bogu hvala, da je želel ostati navzoč med nami v podobah ljubezenskega daru kruha in vina. Danes mu recimo hvala tudi, da je ustanovil duhovniško službo, ki naj bi bila služenje v njegovem imenu vsem ljudem, recimo pa mu hvala predvsem, da nas je izbral in zbral skupaj, da smo bratje in sestre, ki skupaj molimo, delimo kruh in izrekamo besede ljubezni in vere.
Postali smo nova skupnost iz katere ne sme biti nihče izključen. Vsi smo bratje in sestre. To ne gre za nek častni naziv ali celo leporečenje. V Kristusu smo resnično del velike družine. Reči za koga, da je tvoj brat ali sestra, ne pomeni, da s tem izražamo samo odnos, ki ga imamo do njega, ampak s tem razglašamo tudi spravo, urejamo in ponovno vzpostavljamo odnos do njega.