OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
8. nedelja med letom, 3.3.2019
8_med_letom.jpeg

Današnji odlomek iz evangelija nadaljuje z Jezusovimi napotki glede ravnanja z drugimi. Nekaj primerjav in primerov, ki prikazujejo Jezusov nauk in se osredotočajo na njegovo zapoved ljubezni, je bilo že omenjenih pred tem odlomkom. Sedaj pa se srečamo še z nekaj prispodobami, s katerimi nam želi Jezus približati bistvo krščanskega odnosa z drugimi, ki naj bi omogočilo kvalitetno sobivanje drug z drugim.

Takoj na začetku vidimo opozorilo pred nevarno napačno lastno oceno in iz nje izhajajoče zahteve, da bi vodili druge. Napačna ocena lastnih vodstvenih sposobnosti, predvsem vodenja slepih po poti, ki naj bi jo bolje poznali kot drugi in s tem nepriznavanje lastnih napak in lastne slepote, se bo za vse slabo končala – v jami. Prepričanje, da smo boljši in bolj pametni od učitelja, je dokaz svoje lastne slepote. Predvsem pa je naloga vseh, ki želijo slediti Jezusu, da se trudijo postati podobni učitelju.

V odlomku, ki sledi, izpostavi Jezus težko tematiko – kako ravnati v primeru napačnega ravnanja s strani drugih. Opozarjanje lahko vedno nosi sporočilo lastne pomembnosti, hkrati pa lahko z njim druge prizadenemo. To Jezus opiše v prispodobi z brunom in iverjo. Zelo hitro vidimo resnične in dozdevne napake drugih, lastnih napak pa ne vidimo (pogosto ne namenoma, temveč zaradi nezavednega laganja samemu sebi). Pri tem je najbolj pomemben kritičen pogled na samega sebe. Ampak – samokritika ne pomeni samouničevanja! Takšen način samokritike ni nikoli konstruktiven in vodi zgolj do strahu in agresije, kar ni dobro ne za nas in ne za druge. Veliko bolj je pomembno, da sami nase gledamo iz kritičnega zornega kota – ko poskusimo gledati na nas same in druge z ljubečim Jezusovim pogledom, smo sposobni sprejeti in objeti lastne pomanjkljivosti. Če ravnamo tako, kot nas je učil Jezus, bomo avtomatsko postali bolj ponižni in bolj prizanesljivi do pomanjkljivosti drugih. Šele za tem imamo pravico omeniti bruno oz. iver in ljubeče omeniti možnosti odpravljanja.

Le takšno ravnanje lahko v medosebnih odnosih koristi in jih izboljšuje. Zadnja primerjava z drevesom je Jezusovim poslušalcem poznana že iz Stare zaveze in poudari že povedano – če nekdo ravna pošteno oz. nepošteno je to stvar srca! "Srce" v Svetem Pismu ne predstavlja zgolj čustev, temveč predstavlja tudi razum in vest. Svetopisemski človek misli s srcem! "Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta!" pravi pregovor, ki velja še dandanes. Mi pa lahko dodamo: "… in njegova dejanja!" Po človeških sadovih lahko prepoznamo njihovo srce.

Če vse skupaj povzamemo, lahko rečemo: kdor se v svojem srcu spremeni zaradi ljubečega Jezusovega pogleda v zavedanju lastnih napak, lahko v Jezusovem smislu uspe. Samo človek, ki se trudi sprejemati soljudi z Jezusovimi očmi in se trudi izvleči iz njih dobro in to dobro vzdrževati in s tem ne uničuje, temveč izboljša življenje in družbo, bo bil "kakor učitelj (Jezus)". (Lk 6,40)

 
< Nazaj   Naprej >