Ženska, ki je spremenila dobo

Na italijanske knjižne police prihaja knjiga o življenju in delu Armide Barelli, ki je v letih po drugi svetovni vojni imela temeljno vlogo pri oblikovanju novega pogleda na žensko v Cerkvi in družbi. Knjigo z naslovom »Ciganka dobrega Boga« je napisal Ernesto Preziosi, ki že z izbranim podnaslovom nakaže ključno mesto Barellijeve v sodobnem italijanskem katolištvu, ko jo opredeli kot »žensko, ki je spremenila dobo«.

Njen pomemben prispevek k vlaganju v dejavno vlogo mladih žensk kristjank v Cerkvi in družbi pa je izpostavil tudi papež Frančišek v Predgovoru, ter Armido Barelli (1882-1952) opisal kot »žensko, ki je iz laičnosti naredila protistrup za avtoreferencialnost« ter bistveno spremenila pogled na laikat kot pot življenja svetosti. Cerkev jo danes postavlja za zgled ženske, ki je s svojo inteligenco in sposobnostmi znala pričevati o Božji ljubezni.

Katoliško žensko gibanje

Armida Barelli je bila ženska, ki se jo lahko prišteje med »glavne protagoniste tiste previdnostne poti, kar je Katoliška akcija«, izpostavi sveti oče v Predgovoru. Njena poklicanost jo je korak za korakom vodila v oblikovanje pomembnega gibanja žensk, ko jih je spodbudila, naj »v polnosti živijo svojo poklicanost, se čutijo živi udje Cerkve in oznanjajo evangelij«. Več kot štirideset let je delovala na področju organizacije »katoliškega ženskega gibanja«. Je ustanoviteljica Ženske mladine pri Katoliški akciji, ključno vlogo pa je imela tudi pri nastanku in razvoju Katoliške univerze v Milanu.

Njeno življenje predstavlja edinstvene vidike: »radikalno izbiro vere, živete v sodobnosti 20. stoletja, povezano z globokim odnosom s Cerkvijo«. Papež Frančišek spomni na posebne odnose, ki jih je gojila s tremi papeži: Benedikt XV. ji je zaupal prvi mandat, Pij IX. je mnoga leta osebno podpiral njeno organizacijsko delo, Pij XII. pa ji je zagotovil zaupanje v težkih letih vojne in obnove po njej.

Združila zaupanje v Boga in konkretno organizacijsko učinkovitost

V Armidini izkušnji apostolata ima središčno mesto lik sv. Frančiška, ki jo vodi v življenje in prizadevanje kot »radikalen odgovor na poklicanost«, s čimer je povezala svojo globoko pobožnost do Srca Jezusovega. »S svojim delom je odločilno prispevala k pospeševanju mladih krščanskih žensk v prvi polovici 20. stoletja, k procesu integracije med severom in jugom Italije, svoje delovanje pa je razširila tudi na mednarodno področje.« Gre za delo, ki je znalo »združiti zaupanje v Boga in konkretno organizacijsko učinkovitost«, zvestobo Cerkvi in njenim pastirjem, kar je sad zavedanja »prispevka, ki ga imajo ženske laikinje v Cerkvi«, ter rezultat »odločnega prepričanja o ključni funkciji organiziranih združenj«, ki so strukturirana na nacionalni in lokalni ravni.

Papež spomni, da so na poti Armide Barelli odigrali pomembno vlogo tudi nekateri duhovniki, predvsem jezuit p. Mattiussi, zatem pa še posebej Agostino Gemelli. Papež Benedikt XV. ji je napisal: »Vaše poslanstvo je Italija.« In tako se je Armida podala na pot po italijanskih škofijah, da bi ustanovila skupine Ženska mladina. Večkrat je prepotovala vso državo in to v času, ko za mlado žensko ni bilo enostavno potovati sama in to v pogosto nočnih urah – sama je zapisala, se je počutila kot »ciganka dobrega Boga«, od koder tudi izvira naslov knjige.

Laičnost, ki omogoča skupno hojo

Njeno življenje je bilo sestavljeno iz »poslušanja in sprejemanja evangelija«, s čimer je postala »pričevalka povezanosti med tem, kar se sliši, in tem, kar se živi«, sinteza med Besedo in življenjem, ki iz vere naredi utelešeno izkušnjo, in sicer s formacijo, ki ne podleže bulimiji aktivizma.

»Ženska, ki je iz laičnosti naredila protistrup za avtoreferencialnost, značilnost, ki omogoča skupno hojo, da bi srečali osebe v posebnih razmerah, ki jih živijo,« zapiše Frančišek. »V izkušnji Armide Barelli je velika odprtost za svet, mednarodne povezave med združenji mladih žensk, ki so se ravno med pontifikatom Pija XI. razširila v mnogih državah.« Ta njena odprtost se je izrazila tudi v misijonarski gorečnosti, ki se je konkretizirala z njeno podporo ustanovitve redovnega inštituta na Kitajskem, ki so ga sestavljale samo kitajske sestre.

Laikat je pot svetosti

Papež Frančišek izpostavi, da Armidina osebna izkušnja pomembno zaznamuje spremenjen pogled na laikat: »Ne gre več stanje manjvrednosti, ampak je odkritje, da živeti laikat znotraj Božjega ljudstva predstavlja pot za življenje svetosti. V tem smislu izkušnja vere in cerkveno prizadevanje Barellijeve ter formativni načrt, ki ga je podpirala v Katoliški akciji, predhajata vizijo univerzalne poklicanosti k svetosti, na katero je pokazal drugi vatikanski koncil.« S svojo predanostjo formaciji je spodbudila na tisoče žensk, da so si prizadevale na področju zahtevnega poslanstva z novimi generacijami, s čimer je že takrat pokazala na zahtevo, ki je po papeževih besedah danes na očeh vseh, kar je globalni vzgojni sporazum.

Zavestna soudeležba žensk v družbenem in političnem življenju

V letih takoj po drugi svetovni vojni, ki so bila zaznamovana s socialnimi in političnimi napetostmi, zatem pa še s fašistično diktaturo ter nacionalističnimi in rasističnimi tokovi, se je Armida Barelli v celoti posvetila »oblikovanju verske miselnosti med mladimi ženskami, da bi jih usposobila za aktivno vključevanje v družbo« ter jim pomagala »presojati novosti časa z avtonomno presojo in obnašanjem«.

Prizadevala si je za rast »kulture ljudstva« ter tako prispevala k »duhovni ukoreninjenosti mnogih mladih žensk in k njihovi emancipaciji«. »Na tej osnovi je po drugi svetovni vojni položila temelje za zavestno soudeležbo žensk v družbenem in političnem življenju ter dala odločilen prispevek k izgradnji demokracije v Italiji. Cerkev jo sedaj kaže kot zgled ženske, ki je v svoji človečnosti, z inteligenco in darovi, ki jih ji je podaril Bog, znala pričevati Božjo ljubezen. Ljubezen, ki postane gorečnost za moške in ženske našega časa, da bi lahko doživeli in pomagali doživeti Cerkev kot gostoljubno, prizadevno in veselo skupnost.«