Velika noč, 4.4.2021

Obhajamo Veliko noč

Apd 10,34a.37–43; 1 Kor 5,6b–8; Jn 20,1–9

Danes je velika noč. Danes vse govori o Kristusovem vstajenju, tudi slovesna pesem zvonov. Zato je lahko današnja razlaga evangelija nekoliko krajša. V drugem berilu slišimo naslednje slovesne besede apostola Pavla:

»Postrgajte stari kvas, da boste novo testo … Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.«

Kaj pomeni »praznovati« ali – kakor pogosto rečemo – »obhajati veliko noč«? Pasha pomeni prehod. Da bi zares obhajali veliko noč, moramo tudi mi narediti določen prehod. Sv. Ambrož pravi, da pasha pomeni preiti »od krivde k odpuščanju«. V tem je povzeto veliko sporočilo osvoboditve, ki ga hočemo razbrati.

Moderna psihologija nam je pokazala, da ne obstaja le krivda, ki jo razumemo kot greh; obstajajo tudi občutki ali kompleks krivde. To je eden najbolj razširjenih vzrokov nevroz, tesnobnih stanj, žalosti in nasilja v svetu. Povezano je s tistim, čemur pravimo »slaba vest«.

Za marsikoga bi lahko pomenilo obhajati veliko noč v dobršni meri izviti se iz tega stanja, da bi končno svobodno zadihal, se počutil prenovljenega, spravljenega s seboj in z življenjem. Občutki krivde ne škodijo le tistemu, ki zaradi njih trpi, ampak tudi vsem, ki živijo ob njem. Kdor ni pomirjen sam s seboj in ima slabo podobo o sebi, teži k temu, da to podobo prenaša na druge; ves čas čuti, da ga obtožujejo (v resnici počne to sam) in postaja napadalen. Občutek krivde v nasprotju s tem, kar bi lahko pričakovali, še nikoli ni nikomur pomagal, da bi bil bolj ponižen, miren in ljubezniv.

Občutki krivde so lahko dveh vrst, ki sta med seboj zelo različni. Lahko so lažni; ti prihajajo od zunaj, iz družbe in iz napačne vzgoje ali pa so posledica skrupulozne vesti; so pa tudi resnični občutki krivde, ki izvirajo iz objektivnih napak in storjenih grehov in jih splošno imenujemo slaba vest. Pogosto psihologija ne upošteva te temeljne razlike in se skuša boriti proti občutkom krivde tako, da kar vse zanika. Skupaj z občutkom krivde skuša odstraniti tudi čut za greh.

Vemo, da nekatere napake puščajo v duši globlja znamenja kot druge in se oblikujejo v prave duševne travme. To se zgodi, ko je kot posledica naših dejanj nekdo drug utrpel hudo gmotno ali moralno škodo; ali pa, ko krivda (npr. prešuštvo) ostane prikrita in se človek počuti dvoličnež in hinavec. Za nekatere ženske je pogosto globoka travma spomin na splav. Ena izmed njih se je zaupala uredniku neke katoliške revije: »Odkar se je to zgodilo, samo še jokam. Rada bi zbrala toliko moči, da bi se približala spovednici, a kako naj prosim Boga odpuščanja za greh, ki si ga sama ne zmorem odpustiti?«

Teh občutkov krivde ni mogoče odstraniti, če ne odstranimo njihovega vzroka, resnične krivde. Ne pokopljimo jih torej v podzavest tako, da nanje ne mislimo, ampak jih iskreno priznajmo in se jih pokesajmo v zaupanju v Božje usmiljenje.

Veličina velikonočnega oznanila je, da ni občutka krivde, pa naj bo ta resnična ali umišljena, upravičena ali neupravičena, iz katere se ne bi mogli izkopati. V preteklem stoletju je Franz Kafka napisal roman z naslovom Proces. V njem govori o človeku, skromnem uslužbencu, ki je bil nekega dne, ne da bi sploh vedel za razlog, aretiran, vendar je še naprej lahko hodil v službo. Začne se izčrpavajoče raziskovanje, da bi zvedeli za razloge, obtožbe, postopke, poroto. Toda nihče mu ne ve ničesar povedati, razen tega, da teče pravi proces proti njemu. Vse dokler nekega dne ne pridejo ponj, ga primejo in odvedejo ter izrečejo obsodbo. To je simbolična zgodba človeštva: vse do smrti se bori z občutkom temne krivde, ki se je ne zmore rešiti.

V teku dogodkov zvemo, da bi bile za tega človeka tri možnosti: resnična oprostitev, navidezna oprostitev in vrnitev. Navidezna oprostitev in vrnitev ne bi ničesar rešili; obsojenca bi še naprej, vse življenje, držali v smrtni negotovosti. V resnični oprostitvi pa »morajo biti pravni akti dokončno odstranjeni, iz nadaljevanja postopka popolnoma izginejo; ne le obtožba, ampak tudi proces in celo razsodba so uničeni, vse je uničeno«. Bog ve, če se je kakšna taka oprostitev, po čemer toliki hrepenijo, sploh kdaj zgodila. O tem se le govori kot o »lepih legendah«. Literarno delo se konča kot vsa dela tega avtorja: z nekakšno oddaljeno slutnjo, a brez najmanjše možnosti, da bi to dosegli. Podobno, kot se včasih dogaja v morastih sanjah.

Za veliko noč Cerkev oznanja milijonom ljudi, ki se prepoznavajo v tem obsojencu: resnična oprostitev obstaja, to ni le legenda, nekaj lepega, a nedosegljivega. Jezus je »uničil dokument, ki ga je napisala naša krivda; odstranil jo je, ko jo je pribil na križ« (Kol 2,14). On je uničil vse.

»Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Rim 8,1).

Nobene obsodbe! Nikakršne obsodbe – ne notranje, ne zunanje – za tiste, ki verujejo v Kristusa Jezusa! Ni krivde, naj bo še tako strašna, ki bi se mogla upreti tej »oprostitvi«. Če vas vaše srce obsoja, vedite, da je Bog večji in velikodušnejši tudi od vašega srca (prim. 1 Jn 3,20). »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!« (Rim 8,33–34).

Besede, ena plemenitejša od druge, ki jih slišimo na veliko noč! »Bog opravičuje« pomeni: ponovno nas napravlja pravične in svete pred seboj, rehabilitira, sprejema, razglasi pomilostitev. Pomilostitev prihaja iz grščine in pomeni »ne spominjati se več«. Toda človeške pomilostitve so vedno delne, polovične. Tudi ko človeška pravičnost pomilosti, ne pozabi; kartoteka ostane, madež se ne izbriše. Pri Bogu pa ni tako. Ko on odpušča, pozabi, izbriše, »v globino morja zažene naše grehe« (Mih 7,19).

Sv. Pavel je rekel, da je sad velike noči v tem, da iz nas naredi »novo testo«, nekvašen kruh iskrenosti in resnice, kar pomeni preproste in brez hudobije. Zdaj vemo, da je del te velikonočne novosti tudi dar mirne vesti, kjer ni več očitkov.

»Kristus je sam sebe brezmadežnega daroval Bogu in očistil našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Zato nas more sedaj osvoboditi »slabe vesti« in nam podariti »mirno vest« (prim. Heb 10,22; 13,18). Morda je to najlepši dar, ki ga lahko sodobnemu človeku, nemirnemu zaradi tolikerih občutkov krivde (in – kot smo videli – ne vedno brez razloga), nakloni stari in slavni praznik velike noči.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 88-90.