Goriški camino ima vse za zgodbo o uspehu
Od 20. do 23. junija je potekal testni pohod po Goriškem caminu, novi pešpoti, ki povezuje Oglej in Sveto Goro in je dolga 80 kilometrov. Pobudnikom poti, ki nastaja v okviru čezmejnega projekta Walk 2 Spirit, so se na prvem vodenem pohodu, med katerim so pot tudi označevali, pridružili pohodniki in pohodnice z obeh strani meje, od Vidma do Ajdovščine. Vzdušje je bilo na vseh etapah pravo, glede na navdušenje in odziv, pa bodo kmalu sledili novi vodeni pohodi po posameznih etapah Goriškega camina.
Trasa nove pešpoti, ki je razdeljena na štiri etape, je od minulega konca tedna večinoma že označena s Salomonovim vozlom. To je namreč znak, ki na križiščih in drugod, kjer je potrebno, opozarja na pravo smer. Snovalci poti smo ga izbrali zato, ker je upodobljen na mozaikih v Oglejski baziliki, kjer se pot začne, pa tudi zato, ker pooseblja sodelovanje in povezovanje – dveh ozemelj, dveh narodov, kar je eden od ciljev nove poti.
Na prvi, 28 kilometrov dolgi etapi od Ogleja do Zagraja, ki je povsem ravninska in vodi skozi oziroma mimo naselij San Lorenzo, Fiumicello, Škocjan ob Soči, Pieris, Turjak, San Pier D’Isonzo in Fogliano, nas je bičalo sonce. Drugo, precej bolj razgibano, kraško-valovito etapo od Zagraja do Mirenskega gradu prek Martinščine, Debele griže, Vrha pri sv. Mihaelu in po delu zgodovinske poti na Brestovec, je zaznamovala visoka vlažnost v zraku, pa tudi saharski pesek in kasneje dež, zaradi katerega smo pot, sicer dolgo 22 kilomoetrov, označili le do Cerja, saj na razmočenem terenu označevanje nima smisla.
Na tretji etapi z Mirenskega gradu se je osnovni ekipi, ki smo jo sestavljali Andrea Bellavite, Mattia Vecchi in Nace Novak – predstavniki partnerjev v projektu (Frančiškanskega samostana Sveta Gora in Fundacije Socoba, ki upravlja oglejsko baziliko), z nami pa je vse štiri dni hodil tudi Giuseppe Poiana, predsednik Iter Aquileiense (Nebeške poti, ki vodi od Ogleja do Svetih Višarij), pridružilo nekaj pohodnic. Ob reki Vipavi, mimo rodovitnih polj in vrtov na Vrtojbenskem polju in preko Šempetra v Gorico nas je vodila pot, dolga le 13 kilometrov, nalašč krajša, da omogoča pohodnikom več časa za ogled vseh zanimivosti, ki jih nudi urbano območje Gorice.
Četrta etapa se je nadaljevala po ulicah Gorice na Goriški grad, čez mejo na Kostanjevico, po novogoriških ulicah do konkatedrale in čez središče mesta do Trga Evrope, kjer smo morali zaradi gradbenih del poiskati začasno alternativno pot, pa vse do reke Soče in po brvi čez njo ter po vznožju Sabotina do cestnega mosta in čezenj v Solkan. Tam se nam je pridružilo še nekaj pohodnikov in pohodnic, s katerimi smo skupaj »zagrizli« v klanec vse do zaključka Goriškega camina na Sveti Gori.
Goriški camino, ki je vsebinsko razdeljen na tri tematske sklope, in sicer na korenine, ki se navezujejo na zgodovinski pomen, ki ga je imel Oglej tudi za Slovence, rane, ki jih je v obliki ostalin in energije v zraku še vedno čutiti predvsem na območju Krasa, kjer so potekali spopadi med prvo svetovno vojno, prebivalci tega čezmejnega območja pa so občutili tudi gorje druge svetovne vojne, in vstajenje, ki ga pooseblja povezovanje obeh Goric in ljudi iz obeh mest v okviru bližajoče se Evropske prestolnice kulture, a tudi širše, ima vse sestavine, ki so potrebne za recept dobrega sodelovanja oziroma pohodniške ali turistične zgodbe o uspehu.
Tudi odziv in navdušenje tistih, ki so hodili z nami, potrjuje, da gradimo nekaj, kar ima potencial zgodbe o uspehu. Najlepše pa je bilo spoznanje, da smo se z nekaterimi na začetku zaključne etape v Gorici ali pred cerkvijo sv. Štefana v Solkanu, kjer se nam je tudi pridružilo nekaj pohodnikov, prvič srečali in smo si bili popolni neznanci, po zaključku poti na Sveti Gori in med vračanjem v dolino pa smo bili med seboj prijatelji.
Goriški camino nastaja v okviru projekta Walk 2 Spirit. Financira ga Evropska unija iz sklada za male projekte GO!2025 programa Interreg VI-A Italija – Slovenija 2021 – 2027, ki ga upravlja EZTS GO.
Nace Novak
