PRIDITE K MENI VSI, KI SE TRUDITE … (SvRT)
Gospod, hvala ti za to vabilo, tako polno tolažbe in upanja,
hvala ti za tvojo razpoložljivost, da si nam vsak trenutek tako blizu s svojo ljubeznijo. Ti, ki se ti klanjajo angeli in pred katerim trepetajo demoni, se nam daješ vsega za nas!
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
Gospod, ko bi ti sam ne izrekel tega vabila, kdo izmed nas bi si drznil verjeti, da je lahko to res, da se ti polni zaupanja približamo in da zares hočeš v naše srce?
Kako bi se ti drznil približati in te sprejeti tisti, ki te je tisočkrat žalil in poteptal tvojo ljubezen, tisti, ki je zlorabil zaupanje in pozabil obljubo?
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
Kako bi se te drznil brez tega povabila prejeti jezik, ki je zmerjal, lagal in zadajal rane v srce;
kako bi se te drznilo gledati oko, ki je mižalo pred ljubeznijo, gledalo vstran pred stisko in prijateljevalo s temo;
kako bi se te drznilo poslušati uho, ki je preslišalo tolikere klice na pomoč, ki je molče prisluškovalo opravljanju in natolcevanju!
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
Kako bi se, brez tvojega zagotovila upala k tebi stegniti roka, ki se je raje stiskala v pest kakor pa v molitev in objem, ki se je raje grela v žepu, ko so drugi zmrzovali, ki je vlekla k sebi, ko so k njej prosile prazne dlani;
kako bi se drznile narediti korak k tebi noge, ki so tolikokrat služile begu, služile izogibu povabila k ljubezni in mirovale, ko bi morale na pot!
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
O, kako bi se sicer upali zbrati tukaj pri tebi kot ena družina mi, ki se med seboj poznamo, ki vemo za grehe drug drugega, mi, ki smo si večkrat zoprni, mi, ki smo drug v drugega dvomili, se ovirali, prevarali in prezrli; mi, ki te nismo vedno klicali v svojo sredino in ti ne verjeli, da nas lahko dvigneš in povežeš!
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
Da, kako bi se sicer upali prinesti na tvoj daritveni oltar svoje delo, ki nam je večkrat le breme;
prinesti svoje znanje, ki nam večkrat služi za napuh;
svojo kulturo in umetnost, ki je večkrat le odraz našega zbeganega duha;
svojo pobožnost, ki je večkrat le prosjačenje in strah!
Pridite k meni vsi, ki se trudite …
Brez tega tvojega ljubečega povabila bi težko prišli k tebi tudi s svojo šibko vero, ki nam izhlapi, ko zapustimo cerkvene zidove;
z vero, ki se mora skriti pred zadrego javnosti in ki klone pred koristolovsko ponudbo zunanjega sveta!
Hvala ti, Gospod, za tvojo ljubezen v evharistiji,
v kateri nam prihajaš blizu, da bi mi lahko postali bližina drugim;
s katero nas hraniš, da bi mi zmogli biti kruh za druge;
v kateri nam odpuščaš, da bi mi znali odpuščati;
s katero nam napajaš življenje, da bi mi radi in polno živeli;
hvala ti za evharistijo, ob kateri nas zbiraš, da bi mi zbirali razdeljene;
v kateri prihajaš k nam, da bi mi lahko prišli k tebi!
Evharistični Gospod,
zbližaj in poveži nas kot družino, kot župnijo, kot narod, kot človeštvo!
Naj vsi, ki te v evharistiji prejemamo, resnično postajamo božji otroci
ter bratje in sestre med seboj,
saj verujemo, da nikoli nismo sami, verujemo v tvojo navzočnost v Svetem rešnjem Telesu in skupaj kot občestvo to vero tudi izpovedujemo!
VERUJEM V ENEGA BOGA, … (izpoved vere)
Pavle Jakop