Sporočilo svetega očeta za post 2022 – I. del

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a). 

Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška.

I. del
7. NEDELJA MED LETOM, 20. FEBRUARJA 2022

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

1. Setev in žetev
V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.

Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).

V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.

Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

Frančišek


[1] Prim. sv. Avguštin, Serm. 243, 9,8; 270, 3; En. in Ps. 110, 1.