Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 7. maj

Devica Marija in sveti Jožef zgled krščanskim zakoncem

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odrešenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila preblažena Devica Marija in sv. Jožef poročena. Poroka med Marijo in Jožefom ima ve­lik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s tem deležnost pri devi­ški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je veliko globlje ude­ležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.

Žena in zdravnica, mistikinja Adrienne von Speyr (1902-1967) piše: »Marija in Jožef sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti Bogu in pripadati drug drugemu. Svojo poroko in vse svoje življe­nje posvečata temu služenju. Kakor je bila dotlej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba Bogu tudi prva misel njune sku­pnosti. Le znotraj te misli se jima more njuna ljubezen kazati kot smiselna. Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža le ženska ljubezenV luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog nalo­žil zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.

Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na navaden človeški zakon. Jožef ni pohabljenec; z vsem svojim te­lesom je v službi Bogu. Njegova ljubezen do Marije je polna člo­veška ljubezen v Bogu. In ko mora stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala poželjivost. Toda njego­va odpoved mu bo zopet podarila vse povečano. To bo težko, a nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop do božjih skrivnosti« (Adrienne von Speyr, Gospodova dekla, Ljubljana 2017, 55-56).