Šmarnice v Letu svetega Jožefa, 28. maj

»Zavetnik umirajočih« (Patrone morientium)

Verniki so se od nekdaj priporočali svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, ker so vedeli, kako mogočen priprošnjik in zaščitnik je. On stoji pri vratih večnosti, da vodi skoznje svoje zveste in pobožne častilce. Tudi sam je moral skozi ta vrata večnosti. Ta prehod zanj ni bil strašen, saj je vse dni svojega življenja najzvesteje služil Bogu, zlasti pa, ker sta mu stala ob strani Jezus in Marija. Rad stoji ob strani umirajočim, zlasti če ga zaupno kličejo na pomoč in so se mu že v življenju priporočali za srečno zadnjo uro. Da bo smrt podobna Jožefovi, se je treba za to potruditi že v življenju, saj pravi pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Sveta Terezija Avilska pripoveduje: »Opazila sem pri svojih dragih hčerkah neizrekljiv mir in spokojnost, ko se jim je bližala zadnja ura. Videti je bilo, kakor da se potapljajo v zamaknjenju in sladkem miru molitve. Z ničimer niso razodele, da jim kaka skušnjava moti notranji mir, ki so ga uživale. To božansko razodetje je iz mojega srca pregnalo strah, ki sem ga imela pred smrtjo. Zdaj se mi zdi, da je najlažje umreti duši, ki je častila sv. Jožefa«. »Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti (‚Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod‘), naj se obračamo k Božji Materi, da bi prosila za nas ‚ob naši smrtni uri‘, in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt« (KKC 1014).

Ob svetem Jožefu, zavetniku umirajočih, naj bi se današnji človek spet učil »umetnosti umiranja« (ars moriendi). Zahod si dandanes prizadeva, da bi smrt izrinil iz javnosti, jo pokopal nekam globoko v podzemlje svoje zgodovine. Liturgija umiranja danes ne obstaja več. Toda strah in tesnoba še nikoli nista bila tako močna. (prim. Nicolas Diat. Je čas umiranja. Zadnji dnevi iz življenja menihov, Ljubljana 2020; prevedel Janez Ferkolj). Ljudje ne vedo več, kako umreti. Tomaž Kempčan pravi: »Misli na smrt, pa ne boš grešil«. Sv. Frančišek Asiški nas drami in svari, ko poje v Sončni pesmi:

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim,
ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.