»Varuh devic« (Custos virginum)
Sveti Jožef je najboljši pomočnik v vseh dušnih in telesnih potrebah. Njegova naklonjenost velja posebno tistim, ki so mu podobni, se pravi tistim, ki živijo čisto deviško življenje. Sveti Jožef takšne duše posebno ščiti in varuje, saj ve, da »nosimo zaklad v prstenih posodah« (2 Kor 4,7). Čistost je najbolj gotova pot do prave sreče. Sveti Bernard pravi: »Kako srečen je deviški človek, saj že vnaprej uživa prednosti vstajenja. On živi na svetu, ne da bi ga svet okužil, v časti in plemenitosti pa je enak angelom.«
Sveti Jožef kot varuh devic bi rad človeku ohranil najčistejši biser, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ta zaklad pa je vedno v nevarnosti, da bi ga izgubili ali zamazali; oropati ga hočejo hudobni duh, pokvarjeni svet in človekova lastna poželjivost, nagnjenost k slabemu. Jezus nas svari, naj ne mečemo biserov pred svinje. Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor in začetnik: »Nekateri so se zakonu odpovedali zaradi božjega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). »Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti … Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda« (KKC 1619-1620). Sveta Družina je skupnost treh deviških oseb. Sveti Jožef mogočno podpira tiste, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, in bi poskušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli naproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Cerkev zelo ceni devištvo, saj je znamenje, da se je Božja ljubezen naselila v ustvarjenem svetu. Zato Cerkev ljubosumno bedi nad devištvom in ga varuje kakor punčico svojega očesa. »V pristnem, katoliškem devištvu obstaja v veri uresničeno izkustvo telesa, izkustvo, ki ga moremo glede na Marijo prikazati kot izkustvo učlovečenja, glede na Cerkev kot izkustvo neveste, glede na Kristusa kot evharistično izkustvo. To izkustvo posreduje človeku ‘nadnaravni’ stik s krščanskim zakonskim stanom – kar je mogoče prav psihološko ugotoviti ob dobrih duhovnikih, ob dobrih redovnicah. Izključnost odločitve za Boga, kakršno so izbrali Kristus, Marija in Jožef, more sicer veljati za žrtev, a nikakor ni okrnitev ali pohabljenje kakšne strani človekovega bitja« (H. U. von Balthasar, Sponsa Verbi, 1971, 456s.).
Devištvo zaradi božjega kraljestva raste iz križa in ima pozitiven pomen samo po Kristusu, deviškem ženinu svoje neveste Cerkve. Svetni človek tega ne more razumeti. Rodovitnost devištva je zagotovljena v Kristusovi evharistični ljubezni, ki se razdaja in umira kot pšenično zrno, da obrodi obilo sadu. Sv. Terezija Deteta Jezusa je sijajno opisala razsipnost Bogu posvečenega življenja: »Najbolj goreči kristjani, duhovniki, mislijo, da pretiravamo in naj bi z Marto stregle, namesto da Gospodu podarjamo posodo svojega življenja z vsem vonjem vred. A kaj zato, če se posode zdrobijo, samo da tolažimo Jezusa! Svet pa je prisiljen, če hoče ali ne, zaznavati vonj, ki priteka iz njih in ki očiščuje okuženi zrak, ki ga svet kar naprej vdihava«.
Sveti Jožef, varuh devic, čuva dragoceni dar devištva kot izključne in nedeljene ljubezni do Gospoda, ženina deviških duš. Cerkev sama je »Nevesta Besede« (Sponsa Verbi).