»Jožef najčistejši« (Ioseph castissime)
To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje Matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja Mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).
Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet (Glej Zupetov članek »Blagor čistim v srcu«). »›Čista srca› pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).
Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človečnosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (prim. 1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!