Papež Frančišek je ob nastopu svoje službe prinesel novo svežino. Iz balkona cerkve svetega Petra v Rimu je zavel nov vznemirjujoči veter. V toplini njegovih besed je ves svet začutil, kaj pomeni beseda evangelij. Gre namreč za veselo novico, da je Jezus Kristus prišel med nas ljudi prav za vsakega človeka. Njegov nauk prinaša veselje in upanje vsemu svetu. Osebno je bil sveti oče Frančišek zelo preprost in skromen ter je pokazal, da ima rad prav vsakega, ki se je znašel pred njim. Zato se je znal približati in nagovoriti slehernega, a posebej še te, ki jih je družba zavrgla, ali odrinila na rob: etnične in kulturne manjšine, begunce, bolnike,… Zanj je bil vsak človek dragocen in pomemben, zato ni nikogar odpisal, tudi ne tistih, ki so morda morali trpeli zaradi svojih dejanj in so bili celo upravičeno obsojeni. Pa vendar so bili zanj tudi ti ljudje Božje podobe in zato deležni njegovega objema in sprejetosti.
Lahko bi rekli, da je papež Frančišek do zadnjega diha živel svoje življenje za druge. Svoje poslanstvo službe apostola Petra ni dojemal najprej kot vodstvo in obrambo velike institucije, ampak je kot rimski škof želel biti najprej brat prav vsakomur. Tudi zanj bi lahko navedli besede apostola Pavla: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik (2. Tim 4, 7-8). Odšel je po krono pravice, ki mu po našem globokem prepričanju pripada.
Vsi smo čutili, da je bil papež Frančišek za naš čas v svetopisemskem smislu velik prerok. Biblični prerok namreč ne napoveduje neizogibne prihodnje dogodke, ampak nam razkriva, kaj storiti, da zaslišimo znova Božjo besedo in se zavemo, da je živi Bog med nami in da lahko tudi mi zaživimo prijateljstvo z njim in z vsemi ljudmi. Sedaj razumemo, zakaj se ja tako odločno zavzemal za mir, za socialno pravičnost in za ohranitev stvarstva, se pravi za varstvo narave.
Zato je hotel Frančišek marsikaj spremeniti, a žal razmere še niso dozorele v polnosti, da bi mu vsi ljudje verjeli in pogumno zastavili korak k novemu sožitju in k ponovnemu bratstvu. Gotovo pa je s svojo besedo in ravnanjem nakazal smer in pripravil dober teren svojemu nasledniku ter nam vsem. Tudi svetopisemski preroki niso videli sadov svojega dela, toda rahljali so zemljo za rast dobrih idej in zasadili so semena, iz katerih so poganjala plemenita dejanja. Vsekakor papežu Frančišku marsikaj ni uspelo, a je brez dvoma imel veliko dobre volje in lepe želje. Toda, ker je bil ena redkih svetovnih avtoritet, kar pomeni, da so ga poslušali in se po njem ravnali ne le verni, ampak tudi neverni in drugače verni, zato smemo upati, da bo njegov preroški čas prijateljstva kmalu znova postal naš čas.
p. Bogdan Knavs