Poslanico papeža Frančiška za 58. svetovni dan miru 1. januarja 2025 Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir sta predstavila ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in dr. Igor Bahovec.
Vir novice: Družina
Celotno poslanico svetega očeta lahko najdete tukaj.
Sveto leto je čas, ki srca napolnjuje z upanjem
»Ob zori tega novega leta, ki nam ga je podaril nebeški Oče, časa svetega leta, posvečenega upanju, izrekam svoje iskrene želje za mir vsem ženskam in vsem moškim, zlasti tistim, ki so potrti zaradi razmer, v katerih živijo, ki se čutijo obsojeni zaradi lastnih napak, potlačeni zaradi sodbe drugih in tistim, ki ne vidijo več nobene možnosti za svoje življenje. Vsem vam upanje in mir, saj je to leto milosti, ki prihaja iz Odrešenikovega srca!,« je zapisal papež na začetku.
Spomnil je, da v letu 2025 Katoliška cerkev obhaja sveto leto, čas, ki srca napolnjuje z upanjem. »Sveto leto« izvira iz starodavnega judovskega izročila. Tudi danes je sveto leto čas, ki nas priganja k iskanju osvobajajoče Božje pravičnosti po vsej zemlji.
Potrebne so namreč kulturne in strukturne spremembe
Sleherni izmed nas se mora na nek način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom, začenši s tistimi dejanji, ki, čeprav samo posredno, podpirajo spopade, ki bičajo človeštvo. Tako se podžigajo in prepletajo različni, a med seboj povezani sistemski izzivi, ki pestijo naš planet. Papež ima zlasti v mislih vse vrste neenakosti, nečloveško ravnanje z migranti, uničevanje okolja, zmedo, ki jo namenoma povzročajo dezinformacije, zavračanje vsakršnega dialoga, znatno financiranje vojaške industrije. Vse to so dejavniki konkretne grožnje za obstoj celotnega človeštva. Pri tem poudari, da kakšno obrobno človekoljubno dejanje ne bo dovolj. Potrebne so namreč kulturne in strukturne spremembe, da bo prišlo tudi do trajnih sprememb.
Gre za klic k solidarnosti, predvsem pa k pravičnosti
Sveto leto nas vabi, naj se lotimo različnih sprememb, da bi se spoprijeli s trenutnim stanjem krivičnosti in neenakosti; opominja nas, da dobrine zemlje niso namenjene le peščici privilegiranih, ampak vsem.
Papež se nikoli ne naveliča ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu doda še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi. Mednarodno skupnost vabi, naj bo sveto leto priložnost za priznanje obstoja ekološkega dolga med Severom in Jugom sveta, zaradi katerega naj bo zunanji dolg odpuščen. Gre za klic k solidarnosti, predvsem pa k pravičnosti.
Upanje se rodi iz izkustva Božjega usmiljenja
»Kulturna in strukturna sprememba za premostitev te krize se bo zgodila takrat, ko se bomo končno vsi prepoznali kot sinovi in hčere istega Očeta in bomo pred njim priznali, da smo vsi dolžniki, pa tudi, da vsi zaradi logike deljene in različne odgovornosti potrebujemo drug drugegam,« meni papež Frančišek. Enkrat za vselej bomo lahko spoznali, »da imamo vsi potrebe in smo dolžniki drugi drugim«.
»Če dovolimo, da se te nujne spremembe dotaknejo našega srca, bo milost svetega leta vsakemu izmed nas ponovno odprla pot upanja. Upanje se rodi iz izkustva Božjega usmiljenja, ki je vedno brezmejno.«
Finančni in ekološki dolg ter nova finančna arhitektura
Papež na začetku tega leta milosti želi predlagati tri dejanja, ki lahko povrnejo dostojanstvo življenju celih ljudstev in jih spet pripeljejo na pot upanja, da bo dolžniška kriza premagana in bodo vsi priznali, da so dolžniki, ki jim je bilo odpuščeno.
Predvsem povzema poziv sv. Janeza Pavla II. ob svetem letu 2000, naj pomislimo o »bistvenem zmanjšanju, če ne kar o popolni oprostitvi mednarodnega dolga, ki bremeni usodo mnogih narodov«. S priznanjem ekološkega dolga naj bi se najbogatejše države čutile poklicane storiti vse za oprostitev dolgov tistim državam, ki niso sposobne vrniti tega, kar dolgujejo. Da ne bi šlo za izolirano dejanje dobrodelnosti, ki je potem v nevarnosti, da sproži nov začaran krog dolžniškega financiranja, je seveda istočasno potrebno razviti novo finančno arhitekturo, ki naj vodi k oblikovanju nove globalne finančne listine, ki bo temeljila na solidarnosti in sožitju med ljudstvi.
Zaveza za spodbujanje spoštovanja dostojanstva človekovega življenja
Nadalje prosi za trdno zavezo za spodbujanje spoštovanja dostojanstva človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, da bi sleherni mogel ljubiti svoje življenje in z upanjem gledati na prihodnost ter si želel razvoj in srečo zase in za svoje otroke. Brez upanja v življenje se v srcih mlajših težko porodi želja po rojevanju novih življenj. Tu je papež posebej še enkrat povabil h konkretnemu dejanju, ki bi lahko spodbujalo kulturo življenja. Misli na odpravo smrtne kazni v vseh državah. »Ta ukrep namreč, poleg tega, da je proti nedotakljivosti življenja, izniči vsako človeško upanje na odpuščanje in prenovo.«
Da presežemo napake preteklosti in zgradimo nove poti miru
Ponovil je še en poziv za mlade rodove v tem času, ki ga zaznamujejo vojne, pri čemer se sklicuje na sv. Pavla VI. in Benedikta XVI.: vsaj določen nespremenljiv odstotek denarja, ki ga vlagamo v oboroževanje, uporabimo za oblikovanje svetovnega sklada, ki bo dokončno odpravil lakoto in v najbolj revnih državah omogočil izobraževalne dejavnosti, ki bodo namenjene spodbujanju trajnostnega razvoja in boju proti podnebnim spremembam. »Skušati moramo odstraniti vsako pretvezo, ki bi mlade pehala v to, da bi si svojo prihodnost predstavljali kot brezupno ali kot čakanje na maščevanje krvi svojih najdražjih. Prihodnost je dar za to, da presežemo napake preteklosti in zgradimo nove poti miru.«
Naj bo leto 2025 leto, v katerem se bo krepil mir
Papež svetu želi, naj bo leto 2025 leto, v katerem se bo krepil mir. »Tisti pravi in trajen mir, ki se ne ustavi pri zvijačnih pravnih prepirih in na mizah človeških kompromisov. Iščimo resničen mir, ki ga Bog daje razoroženemu srcu: srcu, ki ne vztraja trmasto pri preračunavanju, kaj je moje in kaj je tvoje; srcu, ki razkroji sebičnost v pripravljenosti iti naproti bližnjim; srcu, ki ne okleva priznati, da je v odnosu do Boga dolžnik, in je zato pripravljeno odpustiti dolgove, ki pestijo bližnjega; srcu, ki malodušje pred prihodnostjo premaga z upanjem, da je vsak človek dragocen vir za ta svet.«
Razorožitev srca je dejanje, ki vključuje vse
Na koncu nam je v poslanici papež Frančišek položil na srce, da je razorožitev srca dejanje, ki vključuje vse, od prvih do poslednjih, od majhnih do velikih, od bogatih do ubogih. Včasih je dovolj nekaj tako preprostega, kot je »nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjska usluga«. S temi majhnimi-velikimi dejanji se bližamo cilju, miru, do katerega bomo prispeli toliko hitreje, kolikor bolj bomo ob bratih in sestrah, ki jih bomo srečali, odkrili, da smo se že spremenili, da nismo več taki, kot smo bili v trenutku, ko smo krenili na pot. »Mir se namreč ne rodi le s koncem vojne, ampak z začetkom novega sveta, sveta, v katerem odkrijemo, da smo drugačni, bolj povezani in bolj bratje, kot bi si predstavljali.«
Včasih je dovolj nekaj tako preprostega, kot je nasmeh
Nadškof Stanislav Zore je dejal, da papež pojma o razorožitvi srca ne uporablja pogosto, je pa zelo temeljit in globok. »To je dejanje, ki vključuje vse, od prvega do poslednjega, od majhnih do velikih, od bogatih do revnih. Včasih je dovolj nekaj tako preprostega, kot je nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjska usluga. Kajti mir ne pride s koncem vojne. Zgodovina je obdobje vojn s prekinitvami, ko rečemo, da je mir. Ta mir pride z začetkom novega sveta, ko odkrijemo, da smo drugačni, bolj enotni, bolj bratje, kot bi si predstavljali. Skratka, razorožitev srca. Ko srce postane prostor, ki sprejema, ne, ki sumniči, ne, ki poskuša posedovati, ampak prostor, ki sprejema, razoroženo srce.
Dokumenta o srcu in o človekovem dostojanstvu
Dr. Igor Bahovec je opozoril, da je zelo pomembno, da se okrepi zmožnost ljudi in ustanov, da delujejo. Spomnil je na dva dokument, oktobra je papež o srcu izdal encikliko, ki jo izjemno priporoča. Spomnil je na zadnjo kitico Prešernove Zdravljice, »ki dobro v srcu mislimo«. Človek ne misli samo z glavo, misli tudi s srcem. Kako mislimo v srcu, je zelo pomembno, ker srce ni samo dobro, je lahko tudi slabo. To leto je izšel tudi dokument o človekovem dostojanstvu, ki so ga pripravljali več kot deset let. Gre za spoštovanje dostojanstva življenja in dostojanstva vsega bivajočega.
Vir: Družina