V ponedeljek, 27. septembra 2021, je izšla poslanica papeža Frančiška za 36. svetovni dan mladih, ki ga bomo letos obhajali na škofijski ravni 21. novembra 2021, na slovesni praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Tokrat bo potekal pod geslom »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl.« (prim. Apd 26,16)
Dragi mladi!
Rad bi vas še enkrat prijel za roko, da bi skupaj nadaljevali duhovno romanje, ki nas vodi proti Svetovnemu dnevu mladih v Lizboni 2023.
Lani, tik pred razširjenjem epidemije, sem podpisal sporočilo, katerega tema je bila »Mladenič, rečem ti, vstani« (prim. Lk 7,14). Gospod nas je v svoji previdnosti že hotel pripraviti na težak, izziv ki smo ga kmalu doživeli.
Po vsem svetu so se morali spoprijeti s trpljenjem zaradi izgube tolikih dragih ljudi in zaradi socialne izolacije. Izredne zdravstvene razmere so tudi vam, mladi – ki ste po naravi usmerjeni navzven – preprečile, da bi šli v šolo, na univerzo, na delo, srečat drug drugega … Znašli ste se v težkih razmerah, ki jih niste bili vajeni obvladovati. Tisti, ki so bili manj pripravljeni in brez podpore, so se čutili izgubljeni. V številnih primerih so se pojavile družinske težave, pa tudi brezposelnost, depresija, osamljenost in zasvojenosti. Da ne govorimo o nakopičenem stresu, o napetostih in izbruhih jeze, o povečanju nasilja.
Bogu hvala pa to ni edina plat medalje. Če nam je preizkušnja pokazala našo krhkost, je pokazala tudi naše kreposti, med katerimi je pripravljenost za solidarnost. V vseh koncih sveta smo videli številne ljudi, med katerimi veliko mladih, ki se borijo za življenje, sejejo upanje, branijo svobodo in pravičnost, ki so tvorci miru in graditelji mostov.
Ko pade mlad človek, v nekem smislu pade človeštvo. Res pa je tudi, da ko se dvigne mlad človek, je kot bi se ponovno dvignil ves svet. Dragi mladi, kakšne možnosti so v vaših rokah! Kakšno moč nosite v svojih srcih!
Tako Bog danes še enkrat pravi vsakemu izmed vas: »Vstani!« Iz vsega srca upam, da nam bo to sporočilo pomagalo, da se bomo pripravili na nove čase, na novo stran v zgodovini človeštva. A brez vas, dragi mladi, ni mogoče začeti znova. Da bi si svet opomogel, potrebuje vašo moč, vaše navdušenje, vašo zavzetost. V tem smislu bi skupaj z vami rad premišljeval o odlomku iz Apostolskih del, v katerem Jezus reče Pavlu: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16).
Pavel priča pred kraljem
Vrstica, pri kateri se navdihuje tema Svetovnega dneva mladih 2021, je vzeta iz Pavlovega pričevanja pred kraljem Agripo, medtem ko je v zaporu. On, ki je bil nekdaj sovražnik in preganjalec kristjanov, je sedaj sojen ravno zaradi svoje vere v Kristusa. Po približno petindvajsetih letih apostol pripoveduje svojo zgodbo in temeljni prizor svojega srečanja s Kristusom.
Pavel prizna, da je v preteklosti preganjal kristjane, dokler nekega dne, ko je šel v Damask, da bi nekatere aretiral, njega in njegovih tovarišev ni ovila luč, »svetlejša od sončne svetlobe« (prim. Apd 26,13), samo on pa je slišal »glas«: Spregovoril mu je Jezus in ga poklical po imenu.
»Savel, Savel!«
Skupaj se poglobimo v ta dogodek. Ko ga je Gospod poklical po imenu, je Savlu dal razumeti, da ga osebno pozna. Kot bi mu rekel: »Vem, kdo si, vem, kaj nameravaš, kljub temu govorim prav s teboj.« Pokliče ga dvakrat, v znamenje posebne in zelo pomembne poklicanosti, kot je to storil z Mojzesom (prim. 2 Mz 3,4) in s Samuelom (prim. 1 Sam 3,10). Pavel, ki je padel na tla, je spoznal, da je priča Božji manifestaciji, močnemu razodetju, ki ga pretrese, vendar ga ne uniči, pač pa ga kliče po imenu.
Dejansko samo osebno, ne anonimno srečanje s Kristusom spremeni življenje. Jezus pokaže, da dobro pozna Savla, da ga »pozna od znotraj«. Čeprav je Savel preganjalec, čeprav je v njegovem srcu sovraštvo do kristjanov, Jezus ve, da je to posledica nevednosti in želi v njem pokazati svoje usmiljenje. Prav ta milost, ta nezaslužena in brezpogojna ljubezen bo tista luč, ki bo korenito spremenila Savlovo življenje.
»Kdo si, Gospod?«
Spričo te skrivnostne navzočnosti, ki ga kliče po imenu, Savel vpraša: »Kdo si, Gospod!« (Apd 26,15). To vprašanje je skrajno pomembno in v življenju ga moramo vsi prej ali slej postaviti. Ni dovolj, da smo druge slišali govoriti o Kristusu, nujno je, da osebno govorimo z njim. V bistvu to pomeni moliti. Gre za neposredno govorjenje z Jezusom, pa čeprav so naša srca še vedno v neredu, misli polne dvomov ali celo prezira do Kristusa in kristjanov. Želim si, da bi vsak mlad človek v globini svojega srca prišel do tega, da bi postavil to vprašanje: »Kdo si, Gospod?«
Ne moremo domnevati, da tudi v dobi interneta vsi poznajo Jezusa. Vprašanje, ki ga številni ljudje naslavljajo na Jezusa in na Cerkev, je ravno to: »Kdo si?« V vsej pripovedi o poklicu sv. Pavla, on spregovori le enlrat. In na njegovo vprašanje Gospod takoj odgovori: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš« (prav tam).
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš!«
S tem odgovorom Gospod Jezus Savlu razodene veliko skrivnost: da se istoveti s Cerkvijo, s kristjani. Do tedaj Savel ni videl nič Kristusovega, razen vernikov, ki jih zapiral v ječe (prim. Apd 26,10) in sam glasoval za njihovo smrtno obsodbo (prav tam). Videl je, kako so kristjani na zlo odgovarjali z dobrim, na sovraštvo z ljubeznijo, ko so sprejemali krivice, nasilje, obrekovanje in preganjanje, ki so jih pretrpeli zaradi Kristusovega imena. Če torej dobro pogledamo, je Savel na neki način – ne da bi to vedel – srečal Kristusa: srečal ga je v kristjanih!
Kolikokrat smo slišali reči: »Jezus da, Cerkev ne«, kot bi eden lahko bil alternativa drugi. Ne moremo poznati Jezusa, če ne poznamo Cerkve. Jezusa lahko spoznamo samo po bratih in sestrah njegove skupnosti. Ne moremo se v polnosti imenovati kristjani, če ne živimo cerkvenostne razsežnosti vere.
»Težko ti je, da se upiraš ostnu«
S temi besedami je Gospod nagovoril Savla, ko je padel na tla. A kot bi že dolgo na skrivnosten način govoril z njim, ga skušal pritegniti k sebi, Savel pa se je upiral. Isto blago »grajo« Gospod nameni vsakemu mlademu človeku, ki se oddaljuje: »Doklej boš bežal pred mano? Zakaj ne slišiš, da te kličem? Čakam na tvojo vrnitev.« Kakor prerok Jeremija tudi mi včasih rečemo: »Ne bom več mislil nanj« (Jer 20,9). A v srcu slehernega je kakor goreč ogenj: tudi če ga hočemo zadržati, nam ne uspe, ker je močnejši od nas.
Gospod izbere nekoga, ki ga celo preganja, ki je do njega in do njegovih povsem sovražen. Vendar ni človeka, ki bi bil za Boga nepopravljiv. Z osebnim srečanjem z njim je vedno mogoče ponovno začeti. Noben mlad človek ni zunaj dosega milosti in Božjega usmiljenja. Za nikogar ne moremo reči: predaleč je … prepozno je… Koliko mladih strastno nasprotuje in gre proti toku, v srcu pa skrivajo potrebo po zavzetosti, da bi ljubili na vso moč, da bi se poistovetili s poslanstvom! Jezus v mladem Savlu vidi ravno to.
Prepoznati svojo slepoto
Lahko si predstavljamo, da je bil pred srečanjem s Kristusom, Savel v nekem smislu »poln sebe«, da se je imel za »velikega« zaradi svoje moralne popolnosti, zaradi svoje gorečnosti, zaradi svojega izvora, zaradi svoje kulture. Vsekakor je bil prepričan, da ima prav. Ko pa se mu je Gospod razodel, ga je »vrglo na tla« in je oslepel. Nenadoma je ugotovil, da ne more videti, ne samo telesno, ampak tudi duhovno. Njegove gotovosti se majejo. V duši čuti, da je bilo tisto, kar ga je gnalo s tolikšno strastnostjo – gorečnost za odstranitev kristjanov – popolnoma zgrešeno. Zavedel se je, da ni absolutni nosilec resnice, temveč da je zelo daleč od nje. Skupaj z njegovo gotovostjo je padla tudi njegova »veličina«. Nenadoma je postal izgubljen, krhek, »majhen«.
Ta ponižnost – zavedanje lastne omejenosti – je temeljna! Kdor misli, da ve vse o sebi, o drugih in celo o verskih resnicah, bo s težavo srečal Kristusa. Ko je Savel oslepel, je izgubil svoje oporne točke. Ostal je sam, v temi; jasna sta mu samo svetloba, ki jo je videl, in glas, ki ga je slišal. Kakšno protislovje: ravno takrat, ko človek spozna, da je slep, začne videti!
Po preblisku na poti v Damask, se bo Savel raje imenoval Pavel, kar pomeni »majhen«. Ne gre za nickname ali za »umetniško ime« – danes tako v rabi tudi med navadnimi ljudmi: ob srečanju s Kristusom se je v resnici počutil tako, ko je podrl zid, ki mu je preprečeval, da bi se resnično spoznal. Sam o sebi pravi: »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev (1 Kor 15,9).
Sveta Terezija iz Lisieuxa je skupaj z drugimi svetniki rada ponavljala, da je ponižnost resnica. Danes naše dneve začinijo številne »zgodbe«, zlasti na družbenih omrežjih, ki so pogosto umetno zasnovane z veliko opreme, s kamerami, z različnimi ozadji. Vedno bolj se iščejo odrske luči, ki so izurjeno usmerjene, da lahko »prijateljem« in »sledilcem« pokažemo podobo sebe, ki včasih ne odraža lastne resnice. Kristus, opoldanska luč, prihaja, da nas razsvetli, da nam vrne našo pristnost, ko nas osvobodi vseh mask. Jasno nam pokaže, kaj smo, ker nas ljubi takšne, kakršni smo.
Spremeniti pogled
Pavlovo spreobrnjenje ni povratek nazaj, ampak pomeni popolnoma nov pogled. Dejansko gre naprej proti Damasku, vendar ni več isti, kot prej, je drugačen človek (prim. Apd 22,10). V vsakdanjem življenju se lahko spreobrnemo in prenovimo ter počnemo stvari, ki jih običajno počnemo, vendar s spremenjenim srcem in z drugačno motivacijo. V tem primeru Jezus izrecno zahteva od Pavla, da gre v Damask, kamor se je bil namenil. Pavel uboga, vendar so se tokrat nameni in vidiki njegovega potovanja korenito spremenili. Odslej bo resničnost gledal z drugačnimi očmi. Prej so bile to oči preganjalca, odslej bodo to oči pričevalca. V Damasku ga Ananija krsti in ga uvede v krščansko skupnost. V tišini in molitvi bo Pavel poglobil svoje doživetje in novo identiteto, ki mu jo je podaril Gospod Jezus.
Ne zapravljajmo moči in zavzetosti mladih
Pavlovo stališče pred srečanjem z vstalim Jezusom nam ni zelo tuje. Ta moč in ta strast živita tudi v vaših srcih, dragi mladi! A če vam tema v vas in okoli vas preprečuje, da bi pravilno videli, tvegate, da se boste izgubili v nesmiselnih bitkah in celo da postanete nasilni. Žal boste prve žrtve vi sami in tisti, ki so vam najbolj blizu. Obstaja tudi nevarnost, da se bojujemo za zadeve, ki v začetku branijo resnične vrednote, ki pa s pretiravanjem postanejo uničujoče ideologije. Koliko mladih danes zaradi svojih političnih ali verskih prepričanj postane orodje nasilja in uničenja v življenju mnogih! Nekateri digitalni domorodci v virtualnem okolju in na socialnih omrežjih najdejo nova bojišča in se brez očitkov vesti zatekajo k fake news za širjenje strupov in rušenje svojih nasprotnikov.
Ko Gospod vdre v Pavlovo življenje, ne izniči njegove osebnosti, ne prekliče njegove gorečnosti in zavzetosti, ampak da rodovitnost tem njegovim darovom, da bi iz njega naredil velikega oznanjevalca evangelija do konca sveta.
Apostol poganov
Pavel je kasneje znan kot “apostol poganov”: on, ki je bi farizej in tenkočuten spolnjevalec postave! Še drugo protislovje: Gospod zaupa prav tistemu, ki ga je preganjal. Tako kot Pavel lahko vsak izmed nas v globini srca sliši glas, ki mu pravi: “Zaupam vate. Poznam tvojo zgodbo in jo skupaj s teboj jemljem v svoje roke. Čeprav si bil pogosto proti meni, te izvolim in te napravim za svojo pričo.” Božja logika lahko iz najhujšega preganjalca naredi velikega pričevalca.
Kristusov učenec je poklican, da je “luč sveta” (Mt 5,14). Pavel mora pričevati o tem, kar je videl, vendar je sedaj slep. Pred novim protislovjem smo! Vendar se bo Pavel ravno preko tega svojega osebnega izkustva lahko prepoznal v tistih, h katerim ga Gospod pošilja. Postavljen je namreč, “da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči” (Apd 26,18).
“Vstani in pričuj!”
Ko sprejmemo novo življenje, ki nam je dano v krstu, od Gospoda prejmemo tudi poslanstvo: “Moja priča boš!” Gre za poslanstvo, ki se mu je treba posvetiti, ki spremeni življenje.
Danes je Kristusovo povabilo Pavlu namenjeno vsakomur izmed vas, mladi: Vstani! Ne morete ostati na tleh in se “smiliti samim sebi”; čaka vas poslanstvo! Tudi ti si lahko priča del, ki jih je Jezus začel uresničevati v tebi. Zato ti v Kristusovem imenu pravim:
– Vstani in pričuj o svoji izkušnji slepca, ki je srečal svetlobo, ki je videl Božjo dobroto in lepoto v samem sebi, v drugih in v občestvu Cerkve, ki premaga vsako osamljenost.
– Vstani in pričuj o ljubezni in spoštovanju, ki ga lahko vzpostavimo v človeških odnosih, v družinskem življenju, v dialogu med starši in otroki, med mladimi in starimi.
– Vstani in brani družbeno pravičnost, resnico in pravšnjost, človekove pravice, preganjane, uboge in ranljive, tiste, ki v družbi nimajo glasu, migrante.
– Vstani in pričaj za nov pogled, ki ti omogoča videti stvarstvo z očmi, polnimi čudenja, ti omogoča prepoznati zemljo kot naš skupni dom in ti da pogum, da braniš celostno ekologijo.
– Vstani in pričaj, da se lahko neuspešna bivanja obnovijo, da osebe, ki so mrtve v duhu, lahko vstanejo, da zasužnjeni lahko postanejo svobodni, da srca, ki jih stiska žalost, najdejo upanje.
– Vstani in z veseljem pričuj, da Kristus živi! Razširjaj njegovo sporočilo ljubezni in odrešenja med svoje sovrstnike, v šoli, na univerzi, pri delu, v digitalnem svetu, povsod.
Gospod, Cerkev in papež zaupajo v vas in vas postavljajo za priče mnogim drugim mladim, ki jih srečujete na “poteh Damaska” našega časa. Ne pozabite: “Če je kdo zares izkusil odrešilno Božjo ljubezen, ne potrebuje veliko pripravljalnega časa, da bi se odpravil oznanjat. Ne more čakati, da mu bodo dodelili veliko pouka ali dali dolga navodila. Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu.” (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 120).
Vstanite in obhajajte Svetovni dan mladih v krajevnih Cerkvah!
Vse vas, mladi sveta, ponovno vabim, da se udeležite tega duhovnega romanja, ki nas bo pripeljalo do obhajanja Svetovnega dneva mladih v Lizboni leta 2023. Naslednje srečanje pa je v vaših krajevnih Cerkvah, v različnih škofijah in eparhijah sveta, kjer se bo na praznik Kristusa Kralja -na krajevni ravni – obhajal Svetovni dan mladih 2021.
Upam, da bomo lahko vsi živeli te stopnje kot pravi romarji in ne kot “verski turisti”! Odprimo se presenečenjem Boga, ki želi, da bi njegova luč zasijala nad našo potjo. Odprimo se poslušanju njegovega glasu tudi preko naših bratov in sester. Tako bomo drug drugemu pomagali, da bomo skupaj vstali in bomo v tem našem zahtevnem zgodovinskem trenutku postali preroki novih časov, polni upanja! Sveta Devica Marija, prosi za nas.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 14. septembra 2021, na praznika povišanja sv. Križa
Frančišek