Papež začel kateheze o sv. Jožefu: Človek periferije in učitelj bistvenega

Papež Frančišek je med splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., začel nov cikel katehez, tokrat posvečen svetemu Jožefu. Bog se namreč razodeva na periferijah in obrobjih, tako geografskih kot eksistencialnih. In sveti Jožef nas uči, kaj je zares bistveno: opominja nas, naj damo pomembnost tistemu, kar svet zavrača in odmetava; opozarja nas, da tisto, kar je zares dragoceno, ne priteguje naše pozornosti.

 

Ti pa, Betlehem Efráta,
si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami:
iz tebe mi pride tisti,
ki bo vladal v Izraelu […].
Zato jih bo predal do časa,
ko bo porodnica rodila;
nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil
k Izraelovim sinovom.
Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo,
z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga […].
In on sam bo mir. Mih 5,1.2-3.4

 

Sveti Jožef in okolje, v katerem je živel

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Blaženi Pij IX. je 8. decembra 1870 razglasil svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. 150 let po tem dogodku živimo posebno leto, posvečeno svetemu Jožefu. V apostolskem pismu Patris corde sem zbral nekaj misli o tem liku. Nikoli bolj kot danes, v tem času, ki ga zaznamuje globalna kriza z različnimi sestavinami, nam je lahko opora, tolažba in vodstvo. Zato sem se odločil, da mu posvetim cikel katehez, ki nam lahko pomagajo, da se še bolj pustimo razsvetliti njegovemu zgledu in pričevanju. Nekaj tednov bomo govorili o svetem Jožefu.

V Svetem pismu obstaja več kot deset osebnosti, ki imajo ime Jožef. Najpomembnejši med njimi je sin Jakoba in Rahele, ki je preko različnih pripetljajev iz sužnja v Egiptu postal druga najpomembnejša oseba za faraonom. (prim. 1 Mz 37-50). Ime Jožef v hebrejščini pomeni »Bog poveča, Bog daje rast«. Gre za željo, za blagoslov, ki temelji na zaupanju v previdnost in se nanaša predvsem na rodovitnost in rast otrok. Ravno to ime razkriva bistveni vidik osebnosti Jožefa iz Nazareta. Je človek, poln vere v Božjo previdnost. Vsako njegovo dejanje, o katerem pripoveduje evangelij, narekuje gotovost, da »Bog daje rast«, »povečuje«, »dodaja«, se pravi, da Bog poskrbi za nadaljevanje svojega načrta zveličanja. In v tem je Jožef iz Nazareta zelo podoben Jožefu iz Egipta.

Tudi glavna geografska kraja, ki se nanašata na Jožefa, Betlehem in Nazaret, imata pomembno vlogo pri razumevanju njegovega lika.

V Stari zavezi je mesto Betlehem navedeno z imenom Beth Lechem, »hiša kruha«, ali tudi Efrata, zaradi plemena, ki se je tam naselilo. V arabščini pa ime pomeni »hiša mesa«, najverjetneje zaradi velikega števila čred ovac in koz na tem območju. Ni naključje, da so ob Jezusovem rojstvu bili pastirji prve priče dogodka (prim. Lc 2,8-20). V luči Jezusove zgodbe nas te povezave s kruhom in mesom usmerjajo k skrivnosti evharistije: Jezus je živi kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,51). On sam bo o sebi rekel: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje« (Jn 6,54).

Betlehem je večkrat omenjen v Svetem pismu, in sicer že v Prvi Mojzesovi knjigi. Betlehem je povezan tudi z zgodbo o Ruti in Naomi, ki je opisana v majhni, a čudoviti knjigi Ruta. Ruta je rodila sina Obeda, ki je dal Jeseja, očeta kralja Davida. Iz Davidovega rodu je izhajal Jožef, Jezusov zakoniti oče. O Betlehemu je prerok Mihej napovedal velike stvari: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu« (Mih 5,1). Evangelist Matej bo to prerokbo prevzel in jo povezal z Jezusovo zgodbo kot njeno očitno uresničitvijo.

Božji Sin za kraj svojega učlovečenja ni izbral Jeruzalema, temveč Betlehem in Nazaret, dve odročni vasi, daleč od hrupa novic in takratne moči. Vendar je bil Jeruzalem mesto, ki ga je Gospod ljubil (prim. Iz 62,1-12), »sveto mesto« (Dan 3,28), ki ga je Bog izbral, da bi v njem prebival (prim. Zah 3,2; Ps 132,13). Tu so namreč prebivali učitelji postave, pismouki in farizeji, veliki duhovniki in ljudske starešine (prim. Lk 2,46; Mt 15,1; Mr 3,22; Jn 1,19; Mt 26,3).

Zato nam izbira Betlehema in Nazareta pove, da sta obrobje in obrobnost Bogu ljubša. Jezus se ne rodi v Jeruzalemu na dvoru. Rodi se na obrobju, kjer je živel vse do 30. leta in delal kot lesar, tako kot Jožef. Za Jezusa so periferije in obrobnosti ljubše. Če te resničnosti ne jemljemo resno, ne jemljemo resno evangelija in Božjega dela, ki se še naprej kaže na geografskih in eksistencialnih obrobjih. Gospod vedno deluje na skrivaj, na periferijah. Tudi v naši duši, na periferijah duše, v občutenjih, morda v občutenjih, ki se jih sramujemo. A Gospod je tam in nam vedno pomaga, da gremo naprej. Gospod se še naprej razodeva na periferijah, tako geografskih kot eksistencialnih. Jezus išče grešnike, vstopa v njihove domove, govori z njimi in jih poziva k spreobrnjenju. Zaradi tega ga učitelji postave grajajo: »Glej tega učitelja, je z grešniki, se umaže, išče tiste, ki so naredili kaj slabega, in tudi tiste, ki hudega niso storili, a ga trpijo: bolne, lačne, revne, zadnje.« Jezus gre vedno na periferije, kar nam mora vliti veliko upanja. Kajti Gospod pozna periferije našega srca, periferije naše duše, periferije naše družbe, našega mesta, naših družin, torej tisti mračen del, ki ga zaradi sramu morda ne pokažemo nikomur.

S tega vidika se takratna družba ne razlikuje veliko od naše. Tudi danes obstajata središče in obrobje. In Cerkev se zaveda, da je poklicana oznanjati veselo novico, začenši na periferijah. Jožef, tesar iz Nazareta, ki zaupa v Božji načrt za svojo bodočo mlado nevesto in zase, spomnija Cerkev, naj usmeri svoj pogled na tisto, kar svet namerno zanemarja. Jožef nas danes uči: »Ne preveč gledati stvari, ki jih časti svet, glej vogale, sence, periferije, tisto, česar svet noče.

Vsakega od nas opominja, naj daje pomembnost tistemu, kar drugi zavržejo. V tem smislu je resnično učitelj bistvenega. Jožef je učitelj bistvenega: opozarja nas, da tisto, kar je zares dragoceno, ne priteguje naše pozornosti, ampak zahteva potrpežljivo razločevanje, da bi ga odkrili in cenili. Odkriti, kar je vredno. Prosimo ga za priprošnjo, da bi celotna Cerkev ponovno pridobila takšen pogled, to sposobnost razločevanja in vrednotenja bistvenega. Začnimo znova v Betlehemu, začnimo znova v Nazaretu.

Danes bi rad sporočil vsem moškim in ženskam, ki živijo na najbolj pozabljenih geografskih obrobjih sveta ali doživljajo bivanjsko obrobnost: da bi v svetem Jožefu našli pričo in zavetnika, h kateremu se lahko obrnete. K njemu se lahko obrnemo s to molitvijo, ki je bila »narejena doma«, a prihaja iz srca:

Sveti Jožef,
ti, ki si vedno zaupal Bogu,
in te je pri vseh tvojih izbirah vodila njegova previdnost,
uči nas, da se ne bomo preveč zanašali na svoje načrte,
ampak na njegov načrt ljubezni.
Ti, ki prihajaš z obrobij,
pomagaj nam spremeniti naš pogled,
da bomo raje imeli to, kar svet odmetava in postavlja na obrobja.
Potolaži tistega, ki se čuti samega,
in podpiraj tistega, ki se v tišini trudi,
da bi branil življenje in človeško dostojanstvo.
Amen.