Papež: Mučeništvo Rosaria Livatina je seme sloge in miru

V nedeljo, 9. maja, bo za mučenca razglašen Rosario Angelo Livatino, mlad sodnik s Sicilije, ki ga je 21. septembra 1990 ubila mafija. Papež spodbuja, naj bo njegovo mučeniško pričevanje vere in pravičnosti seme sloge in družbenega miru ter znamenje, da moramo biti bratje, ne tekmeci ali sovražniki.

Andreja Červek – Vatikan

Rosario Angelo Livatino se je rodil 3. oktobra 1952 v kraju Canicattì na Siciliji, 21. septembra 1990 pa je bil umorjen iz sovraštva do vere. Zaradi svoje krščanske doslednosti in profesionalnosti je bil predmet sovraštva mafije, ki je dominirala na Siciliji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ubili so ga morilci, ki so jih plačali voditelji Stidde in Cosa Nostre, kot zapiše papež v predgovoru h knjigi o Livatinovem življenju, ki jo je uredil Vincenzo Bertolone.

Preden so mu krogle iznakazile obraz, je še uspel vprašati: »Fantje, kaj sem vam storil?« Kot zapiše papež, so to bile »besede umirajočega preroka, ki je dal glas tožbi pravičnega človeka, ki je vedel, da si ne zasluži nepravične smrti. Besede, ki so kričale proti Herodom našega časa, proti tistim, ki gledajo v obraz nedolžnosti in rekrutirajo celo najstnike, da postanejo neusmiljeni morilci na smrtonosnih misijah. Klic bolečine in hkrati resnice, ki s svojo močjo uniči mafijske vojske in v vsaki vrsti mafije razkrije njej lastno zanikanje evangelija, kljub posvetnemu razkazovanju svetinjic, svetih kipov, ki so prisiljeni v nespoštljiv poklon, vernosti, ki se razkazuje, tako da se zanika.«

Frančišek navede besede, ki jih je izrekel 29. novembra 2019 med srečanjem s člani študijskega centra, ki nosi ime po sodniku Livatinu: »Livatino ni zgled samo za sodnike, ampak tudi za vse tiste, di delajo na področju prava: zgled s svojo usklajenostjo med vero in delom in z aktualnostjo svojega razmišljanja []. Aktualnost Rosaria Livatina je izjemna, saj obsega znamenja tistega, kar se bo pokazalo še bolj jasno v naslednjih desetletjih, in to ne samo v Italiji, in sicer upravičevanje poseganja sodnika na področja, ki mu ne pripadajo, predvsem kar se tiče tako imenovanih ”novih pravic”, z razsodbami, za katere se zdi, da bolj skrbijo za uresničevanje vedno novih želja, pri tem pa se ločujejo od vsake objektivne meje.«

Vera, ki postane praksa pravičnosti in tako dela dobro drugim, po papeževih besedah predstavlja »duhovne lastnosti« Rosaria Angela Livatina. Odkar je diplomiral iz prava, je menil, da bo najbolje opravljal vlogo sodnika. V kazenskih sodbah zoper obtožene je veliko trpel, saj je videl, kako svoboda, ko je napačno interpretirana, krši pravilo pravičnosti. In v istem trenutku, ko je moral soditi v skladu z zakonom, se je kot kristjan soočal s problemom odpuščanja. »Z vsakodnevnim dejanjem popolne in velikodušne izročitve Bogu je svetel zgled današnjim in jutrišnjim moškim in ženskam, zlasti mladim, ki jih mafijske sirene še vedno vabijo v življenje, polno nasilja, korupcije, zatiranja in smrti. Naj bo njegovo mučeniško pričevanje vere in pravičnosti seme sloge in družbenega miru ter znamenje, da se moramo čutiti in biti bratje vsem, ne tekmeci ali sovražniki,« zapiše papež.

Navede besede sv. Janeza Pavla II., ki je leta 1993 obiskal Sicilijo in med evharističnim bogoslužjem dejal. »Naj bo v tej vaši deželi sloga! Sloga brez ubitih, brez umorjenih, brez strahu, brez groženj, brez žrtev! Naj bo sloga! Ta sloga, ta mir, po katerem hrepenijo vsi narodi, vsaka človeška oseba in vse družine! Po dolgem času trpljenja imate končno pravico živeti v miru. In tisti, ki so krivi za motenje tega miru, tisti, ki imajo na svoji vesti veliko človeških žrtev, morajo razumeti, morajo razumeti, da se nedolžnih ljudi ne sme ubijati! Bog je rekel: “Ne ubijaj.” Noben človek, nobena človeška skupina, mafija, ne more spremeniti in poteptati te najsvetejše Božje pravice!«

»Kristusov vonj, ki se širi iz mučenega telesa mladega sodnika, naj postane seme novega rojstva za vse nas, zlasti pa za tiste, ki še vedno živijo v razmerah nasilja, vojn, napadov, preganjanja iz etničnih ali verskih razlogov in različnih zlorab človeškega dostojanstva. Rosariu Angelu Livatinu se danes tudi z njegovo beatifikacijo zahvaljujemo za zgled, ki nam ga je zapustil, ker je vsak dan bojeval dober boj vere s ponižnostjo, krotkostjo in usmiljenjem. Vedno in samo v Kristusovem imenu, ne da bi kdaj opustili vero in pravičnost, tudi v neposredni nevarnosti smrti  ne. To je seme, ki je bilo posejano, in to je sad, ki bo prišel.«