Papež Frančišek: Bog se zaradi bližine, sočutja in nežnosti »okuži« z našo ranjeno človeškostjo

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Lep je trg, ko je sonce, lep. Današnji evangelij (prim. Mr 1,40-45) nam predstavlja srečanje med Jezusom in nekim človekom obolelim za gobavostjo.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 6. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Gobavce so imeli za nečiste in zato so morali po predpisih Postave ostati zunaj naseljenih središč. Izključeni so bili iz vsakih človeških, družbenih in verskih odnosov. Na primer niso mogli vstopiti v shodnico, niso mogli vstopiti v tempelj. Jezus pa je nasprotno pustil, da se mu je približal ta človek. Zajame ga sočutje in celo stegne roko in se ga dotakne. To je bilo za tisti čas nepojmljivo. Tako On uresničuje blagovest, ki naznanja, da je Bog postal bližnji našemu življenju, da ima sočutje za usodo ranjenega človeštva ter da je prišel podreti vsako oviro, ki prepričuje, da bi živeli odnos z Njim, z drugimi in z nami samimi. Postal je bližnji, torej gre za bližino. Dobro si zapomnite te besede: bližina, sočutje, – evangelij pravi, da je Jezus, ko je zagledal gobavca imel sočutje – nežnost. Tri besede, ki nakazujejo na stil Boga. Bližina, sočutje in nežnost. V tem dogodku lahko vidimo dva »prekrška«, ki se srečata. Prekršek gobavca, ki se je približal Jezusu, a se ne bi smel in Jezusa, ki se je iz sočutja približal in se ga z nežnostjo dotaknil, da bi ga ozdravil, kar tudi On ne bi smel storiti. Oba sta v prekršku.

Prvi prekršek je gobavčev, ki je kljub zapovedi Postave prišel iz osamitve k Jezusu. Njegovo bolezen so imeli za Božjo kazen, a v Jezusu je tako lahko videl drugačno obličje Boga, torej ne Boga, ki kaznuje, ampak Očeta sočutja in ljubezni, ki nas osvobaja greha in nas nikoli ne izključi iz svojega usmiljenja. Tako je ta človek lahko prišel iz osame, kajti v Jezusu je našel Boga, ki je sprejel njegovo bolečino. Jezusova drža ga je privlačila ter ga spodbudila, da je izšel iz sebe samega ter je Njemu izročil svojo bolečo zgodovino. Dovolite mi tukaj misel na toliko dobrih duhovnikov, spovednikov, ki imajo to držo, da privlačijo ljudi in številni ljudje se čutijo kot nič, na tleh zaradi svojih grehov, ampak zaradi nežnosti, sočutja teh odličnih spovednikov, ki nimajo šibe v rokah, jih samo sprejemajo, poslušajo ter jim govorijo, da je Bog dober, da Bog vedno odpušča, da Bog se ne utrudi odpuščati. Te usmiljene spovednike, vsem vam danes pravim, pozdravimo z aplavzom, tukaj na trgu, vsi.

Drugi prekršek pa je Jezusov. Medtem ko je Postava prepovedovala dotikati se gobavcev, je njega zajelo sočutje, stegnil je roko, da bi ga ozdravil. Kdo bi lahko rekel: »Grešil je, storil je to, kar Postava prepoveduje. Prekršil se je, prekrškar je.« Ni ostal le pri besedah, temveč se ga je dotaknil. Dotakniti se z ljubeznijo, pomeni vzpostaviti odnos, vstopiti v občestvo, vstopiti v življenje drugega do te mere, da se sprejme njegove rane. S tem dejanjem je Jezus pokazal, da Bog ni brezbrižen, da se ne drži »varnostne razdalje«, ampak se s sočutjem približa ter se dotakne življenja, da bi ga z nežnostjo ozdravil. To je stil Boga: bližina, sočutje in nežnost. To je prekršek Boga. V tem smislu je veliki »prekrškar«.

Bratje in sestre, še danes na svetu številni naši bratje in sestre trpijo zaradi te bolezni, ali zaradi drugih bolezni in stanj, katerim je žal pridružen še družbeni predsodek. Ta je grešnik. Pomislite na tisti trenutek, ko je na pojedino vstopila tista ženska in se vrgla k Jezusovim nogam ter jih odišavila. Drugi so govorili: »Če bi ta bil prerok, bi vedel, kdo je ta ženska, da je grešnica.« Gre za zaničevanje. Medtem ko jo je Jezus sprejel, še več, zahvalil se ji je ter rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi.« To je Jezusova nežnost. Obstaja torej predsodek, zaradi katerega se oddalji ljudi, ta je nečistnik, ta je grešnik, ta je malopridnež, da, včasih je res, toda ne soditi.

Toda vsakemu med nami se lahko zgodi, da ga doletijo rane, zgrešenosti, trpljenje ali sebičnosti, ki nas zaprejo pred Bogom in pred drugimi. Greh nas namreč zapre in mi sami se zapremo zaradi sramu, ponižanja, Bog pa hoče odpreti srce.  Glede vsega tega nam Jezus naznanja, da Bog ni neka ideja ali odmišljeni nauk, ampak Bog je tisti, ki se »okuži z našo ranjeno človeškostjo in se ne boji priti v stik z našimi ranami. »Toda, oče, kaj pa govoriš, da se Bog okuži.« Tega ne pravim jaz, to je rekel sv. Pavel: »Postal je greh«. On, ki ni grešnik, ki ne more grešiti, je postal greh. Poglejte, kako se je Bog okužil, da bi se nam približal, imel z nami sočutje in da bi nam dal razumeti glede svoje nežnosti. Bližina, sočutje in nežnost.

Za spoštovanje pravil lepega obnašanja in družbenih navad mi pogosto utišamo bolečino ali pa si nadenemo maske, ki jo zakrijejo. Ko gledamo preračunavanja v svoji sebičnosti ali notranje zakonitosti svojih strahov, ne vstopamo ravno pretirano v trpljenje drugih. Zato prosimo Gospoda za milost, da bi živeli ta dva »prekrška«, ta dva prekrška današnjega evangelija. Gobavčevega, da bi imeli pogum iti ven iz svoje osamitve in ne, da bi ostali tam ter se pomilovali ali objokovali svoje zgrešenosti, temveč bi šli k Jezusu takšni kot smo. »Gospod, jaz sem takšen.« Začutili bomo tisti objem, tisti tako lep Jezusov objem.  In zatem Jezusov prekršek, ki je ljubezen, ki zna iti onkraj splošno priznanih pravil, ki zna iti onkraj predsodkov ter strahov, da vstopi v življenje drugega. Naučimo se biti »prekrškarji«, kot ta dva, kot gobavec in kot Jezus.

Naj nas na tej poti spremlja Devica Marija, h kateri se bomo sedaj obrnili z molitvijo Angel Gospodov.