Danes okrog poldne sem izvedel za žalostno novico, da je odšel k Nebeškemu Očetu radosten duhovnik, velikodušen škof in čudoviti človek.
Tisti, ki smo doživeli to milost, da smo ga kdaj tudi osebno srečali, se nismo mogli načuditi njegovemu krščanskemu optimizmu. Kakor da bi mu srce vedno prepevalo in kakor da bi njegova duša neprestano ljubila.
Ko je vstopil v kakšno hišo, so vsi začutili kako prihaja blagoslov na njihov dom. Za vsakega je našel toplo besedo, znal je poslušati in potem je vse povabil, da so skupaj zapeli.
Takšna hiša, ki je postala tudi njegov dom, je bila vsaka župnija, kjer je služboval in potem tudi vsa ljubljanska nadškofija. Ampak svoje veselje, da je kristjan in škof, ni delil samo z vernimi na številnih romanjih, ampak tudi z vsakim človekom, ki ga kjerkoli srečal.
Zame je lepa simbolika, da se je nadškof Alojz Uran od nas poslovil ravno na veliko soboto. Kakor da bi nam povedati, da je tudi zanj veliki petek – čas trpljenja in smrti – za njim, in da ga sedaj čaka s Kristusom velikonočna svetloba in novo življenje.
Prosimo ga, naj nam z Vstalim Gospodom izprosi blagoslova, da bi tudi mi bili velikonočni kristjani, ljudje veselja in novega upanja.
(p. Bogdan)