Izšla poslanica za svetovni dan molitve za duhovne poklice: Sv. Jožef, sanje o poklicanosti

»Sveti Jožef: sanje o poklicanosti« je naslov papeževe poslanice za svetovni dan molitve za duhovne poklice. Izpostavi tri vidike življenja sv. Jožefa, ki usmerjajo vsak duhovni poklic: sanje, služenje, zvestoba.

Andreja Červek – Vatikan

Na današnji praznik sv. Jožefa, zavetnika vesoljne Cerkve, je izšla poslanica papeža Frančiška za svetovni dan molitve za duhovne poklice. In ravno k temu velikemu svetniku papež usmeri pozornost v letošnji poslanici, ki ima naslov »Sveti Jožef: sanje o poklicanosti«, ter spregovori o treh ključnih besedah: sanje, služenje in zvestoba.

Papež na začetku poslanice spomni, da se je 8. decembra lani, ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, začelo njemu posvečeno leto. Ob tej priložnosti je napisal apostolsko pismo Patris corde z namenom, da bi se »povečala ljubezen do tega velikega svetnika«. Gre namreč za izjemen lik, ki pa je obenem »zelo blizu človeškemu stanju vsakega izmed nas«.

Oblikovati srca očetov in srca mater

Bog vidi srce in v sv. Jožefu je prepoznal srce očeta, sposobnega dati in ustvariti življenje v vsakdanjosti, zapiše papež Frančišek in doda, da so ravno k temu usmerjeni duhovni poklici: »Ustvariti in obnoviti življenje vsakega dne. Gospod želi oblikovati srca očetov, srca mater: odprta srca, zmožna velikih vzgibov, velikodušnih v razdajanju, sočutnih v tolaženju bridkosti in trdnih v krepitvi upanja. To potrebujeta duhovništvo in posvečeno življenje, danes še na poseben način, v času, zaznamovanem s krhkostjo in trpljenjem zaradi pandemije, ki je sprožila negotovosti in strahove o prihodnosti in smislu samega življenja. Sv. Jožef nam prihaja naproti s svojo blagostjo, kot Svetnik izza sosednjih vrat; istočasno nas njegovo močno pričevanje lahko usmeri na poti.«

Sv. Jožef ponuja tri ključne besede za vsak duhovni poklic, ki se jim papež posveti v preostalem delu poslanice. To so: sanje, služenje in zvestoba.

Sanje: zaupati, tvegati, iti

O sanjah nam sv. Jožef lahko pove veliko, kajti ravno preko sanj ga je Bog navdihoval in iz njegovega življenja naredil dar. Vsi v življenju sanjamo, da bi se uresničili. In prav je gojiti visoka pričakovanja, ki jih kratkotrajni cilji ne morejo potešiti. Če bi vprašali osebe, naj z eno besedo izrazijo svoje življenjske sanje, bi odgovor bil: ljubezen.

Evangeliji pripovedujejo o štirih Jožefovih sanjah, ki so bile božji klici, a jih ni bilo lahko sprejeti. »Po vsakih sanjah je Jožef moral spremeniti svoje načrte in tvegati, žrtvovati svoje načrte, da bi sledil skrivnostnim načrtom Boga. In zaupal je vse do konca.« Papež zastavi vprašanje: »Kaj so bile tiste nočne sanje, ki so vam dale veliko zaupanje?« In nadaljuje, da se je sv. Jožef pustil voditi sanjam brez omahovanja, kajti njegovo srce je bilo usmerjeno k Bogu. Za njegovo čuječe »notranje uho« je bil dovolj majhen namig, da je prepoznal glas, kar velja tudi za duhovne poklice: »Bog se ne mara razodevati na spektakularen način, siliti našo svobodo. Svoje načrte nam posreduje z blagostjo; ne da nam sijajnih videnj, ampak se obzirno obrne na naša notranjost, postane nam blizu in nam govori preko naših misli in čustev. In tako, kakor je to storil s sv. Jožefom, nam predlaga visoke in presenetljive cilje.«

Jožefa namreč sanje popeljejo v prigode, ki si jih sam ne bi nikoli predstavljal. In enako je tudi pri duhovnih poklicih. Papež pojasni: »Božji klic vedno spodbudi k izhodu, k darovanju, k iti onkraj. Ni vere brez tveganja. Samo z zaupno izročitvijo milosti, s postavitvijo na stran svojih programov in svojih udobnosti, se zares reče ‘da’ Bogu. In vsak ‘da’ rodi sad, kajti sprejema večji načrt, o katerem opazimo samo podrobnosti, a ki ga božanski Umetnik pozna in uresničuje, da bi iz vsakega življenja ustvaril umetnino. In v tem smislu sv. Jožef predstavlja vzorno ikono sprejemanja Božjih načrtov.«

Služenje: biti delavne roke Očeta

Druga beseda, ki zaznamuje pot sv. Jožefa in duhovnih poklicev, je služenje. V evangelijih vidimo, kako »je v vsem živel za druge in nikoli zase«. Ljubezen je osvobodil vsakega posedovanja in se tako odprl za še globlje služenje. Njegovo služenje in njegovo žrtvovanje je bilo mogoče, ker ga je podpirala še večja ljubezen, pri čemer papež navede besede iz apostolske spodbude Patris corde: »Vsaka resnična poklicanost se rodi iz darovanja sebe, ki pomeni dozorevanje preproste žrtve. Tudi v duhovništvu in v posvečenem življenju se zahteva ta vrsta zrelosti. Kjer neka zakonska, celibaterska ali deviška poklicanost ne doseže zrelosti darovanja samega sebe in se ustavi samo na logiki žrtve, je v nevarnosti, da izraža nesrečo, žalost in razočaranje, namesto da bi postala znamenje lepote in veselja v ljubezni« (Patris corde, 7).

»Služenje, konkreten izraz darovanja sebe, za sv. Jožefa ni bilo samo visok ideal, ampak je postalo pravilo vsakdanjega življenja. […] Prilagodil se je različnim okoliščinam z držo nekoga, ki ne obupa, če življenje ne gre, kakor bi hotel: z razpoložljivostjo nekoga, ki živi za služenje. […] Lahko bi se reklo, da je bil iztegnjena roka nebeškega Očeta proti njegovemu Sinu na zemlji.« In za to je po papeževih besedah »zgled za vse poklice«, ki so poklicani ravno k temu: »biti delavne roke Očeta za njegove sinove in njegove hčere«.

Papež sv. Jožefa,  ki je varuh Jezusa in Cerkve, opiše tudi kot »varuha poklicev«. Iz njegove razpoložljivosti za služenje namreč izvira njegova »skrb za varovanje«. »Kako lep zgled krščanskega življenja ponujamo,« pripomni Frančišek, »ko ne sledimo svojeglavo svojim ambicijam in se ne pustimo ohromiti s svojimi nostalgijami, ampak poskrbimo za tisto, kar nam Gospod po Cerkvi zaupa!«

Zvestoba: Ne boj se!

Tretji vidik Jožefovega življenja in tudi krščanske poklicanosti je zvestoba. Poklic, kakor tudi življenje, »zori samo preko zvestobe vsakega dne«. »Kako se goji ta zvestoba? V luči zvestobe Boga. Prve besede, ki jih je sv. Jožef slišal v sanjah, so bile vabilo, naj se ne boji, kajti Bog je zvest svojim obljubam.« Papež Frančišek izpostavi: »’Ne boj se’ so besede, ki jih Gospod namenja tudi tebi, draga sestra, in tebi, dragi brat, ko kljub negotovostim in obotavljanjem čutiš, da ne moreč več prelagati želje po darovanju življenja Njemu. To so besede, ki ti jih ponavlja, ko se tam, kjer se nahajaš, morda sredi preizkušenj in nerazumevanj, boriš, da bi vsak dan sledil njegovi volji. So besede, ki jih odkriješ, ko se na poti poklicanosti vrneš k prvi ljubezni. So besede, ki kot refren spremljajo tistega, ki kakor sv. Jožef z življenjem pravi ‘da’ Bogu: v zvestobi vsakega dne.«

Skrivnost veselja

»Ta zvestoba je skrivnost veselja.« V nazareški hiši je bilo vsakdanje in prosojno veselje preprostosti, veselje, ki ga doživlja ta, ki varuje, kar je pomembno: »zvesta bližina Bogu in bližnjemu«. Papež Frančišek poslanico sklene z besedami: »Kako lepo bi bilo, če bi isto preprosto in žareče, trezno in upajoče ozračje prežemalo naša semenišča, naše verske ustanove, naše župnijske hiše! To je veselje, ki ga želim vam, bratje in sestre, ki ste iz Boga velikodušno naredili življenjske sanje, da bi mu služili v bratih in sestrah, ki so vam zaupani, preko zvestobe, ki je že po sebi pričevanje v dobi, zaznamovani z bežnimi odločitvami in čustvi, ki izginejo, ne da bi pustila veselje. Sv. Jožef, varuh poklicev, naj vas spremlja s srcem očeta!«