Skoči na vsebino

Dela usmiljenja dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar

Papež Frančišek med sveto mašo: Dela usmiljenja dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar

V nedeljo, 22. novembra, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, je papež Frančišek v vatikanski baziliki na oltarju katedre daroval sveto mašo.

P. Ivan Herceg DJ, s. Leonida Zamuda SL, Vatikan

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zadnja stran Matejevega evangelija pred pasijonom: preden nam Jezus podari svojo ljubezen na križu, nam izroči svojo oporoko. Reče nam, da bo dobro, ki ga bomo storili enemu izmed njegovih najmanjših bratov – lačnim, žejnim, tujcem, pomoči potrebnim, bolnim, jetnikom -, storjeno Njemu (prim. Mt 25,37-40). Gospod nam tako izroči seznam daril, ki jih želi za večno svatbo z nami v nebesih. Dela usmiljenja so tista, ki delajo naše življenje večno. Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: ali jih udejanjam? Ali storim kaj za tistega, ki je potreben pomoči? Ali pa delam dobro le osebam, ki so mi drage, ter za prijatelje? Ali pomagam komu, ki mi ne more povrniti? Ali sem prijatelj kakšne osebe, ki je revna in tako naprej. Veliko vprašanj lahko postavimo. »Jaz sem ta«, ti pravi Jezus, »čakam te tam, kjer si ne predstavljaš, in tam, kjer morda niti ne bi želel gledati, tam, v revnih.« Jaz sem tam, kjer se prevladujoča miselnost, v skladu s katero gre življenje dobro, če je dobro meni.  Jaz sem tam, pravi Jezus tudi tebi, mlad človek, ki si prizadevaš uresničiti življenjske sanje.

Jaz sem tam, je Jezus pred več stoletji rekel nekemu mlademu vojaku. Bil je 18-letnik, ki še ni bil krščen. Nekega dne je videl reveža, ki je ljudi prosil za pomoč, vendar pa je ni dobil, ker so vsi »hodili mimo«. In tisti mladi mož je, »ko je videl, da se v drugih ni zbudilo usmiljenje, razumel, da je bil tisti revež namenjen njemu.« Vendar s seboj ni imel ničesar, le svojo delovno uniformo. Tedaj je prerezal svoj plašč in ga je dal polovico revežu, ob čemer je bil deležen zasmehovanja nekaterih, ki so bili okoli. Naslednjo noč je sanjal: videl je Jezusa, oblečenega v del plašča, s katerim je ovil reveža. In slišal ga je reči: »Martin me je pokril s tem oblačilom.« (prim. Sulpicio Severo, Vita Martini, III). Sv. Martin je bil mlad fant, ki je sanjal tiste sanje zato, ker jih je živel, čeprav tega ni vedel, kakor pravični v današnjem evangeliju.

Dragi mladi, dragi bratje in sestre, ne odpovejmo se velikim sanjam. Ne zadovoljimo se s tem, kar je dolžno. Gospod ne želi, da omejimo obzorja, ne želi, da smo parkirani ob straneh življenja, ampak da tečemo visokim ciljem naproti, z veseljem in smelostjo. Nismo ustvarjeni, da bi sanjali počitnice ali konec tedna, ampak da bi uresničili sanje Boga v tem svetu. On nas je usposobil za sanjanje, da bi objeli lepoto življenja. In dela usmiljenja so najlepša dela življenja. Dela usmiljenja so postavljena v središče naših velikih sanj. Če imaš sanje prave slave, ne slave sveta, ki pride in gre, ampak Božje slave, je to prava pot. Prebiraj odlomek današnjega evangelija, razmišljaj o njem, ker dela usmiljenja dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Dobro poslušajte to. Dela usmiljenja namreč dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Na koncu bomo namreč sojeni po delih usmiljenja.

Vendar pa od kod se začne, da bi uresničili velike sanje? Pri velikih izbirah. Današnji evangelij nam govori tudi o tem. V trenutku poslednje sodbe se Gospod namreč opira na naše izbire. Skoraj se zdi, da ne sodi: loči ovce od kozlov, vendar če smo dobri ali slabi, je odvisno od nas. On vzame le posledice naših izbir, jih osvetli in spoštuje. Življenje je torej čas močnih, odločilnih, večnih izbir. Plehke izbire vodijo v plehko življenje, velike izbire pa delajo življenje veliko. Mi namreč postajamo to, kar izbiramo, v dobrem in v slabem. Če izberemo, da bomo kradli, postanemo tatovi; če izberemo, da bomo mislili nase, postanemo egoisti; če izberemo, da bomo sovražili, postanemo jezni; če izberemo, da bomo preživeli ure pred mobilnim telefonom, postanemo odvisni. Če pa izberemo Boga, postanemo vsak dan bolj ljubljeni, in če izberemo, da bomo ljubili, postanemo srečni. Tako je, da je lepota izbir odvisna od ljubezni. Lepota izbir je odvisna od ljubezni, ne pozabite tega. Jezus ve, da v primeru, da živimo zaprti in brezbrižni, ostajamo hromi, če pa se darujemo za druge, postanemo svobodni. Gospod življenja želi, da bi bili polni življenja in nam zaupa skrivnost življenja: v lasti se ga ima le tako, če se ga podarja. To je pravilo življenja. Življenje se ima v lasti sedaj in večno le, če se ga podarja.

Res pa je, da obstajajo ovire, ki otežujejo izbire: pogosto strah, negotovost, zakaji brez odgovora. Ljubezen pa pravi, naj gremo onkraj, naj ne ostanemo obešeni na zakajih življenja, čakajoč, da bo odgovor prišel iz nebes. Odgovor je prišel in ta je Očetov pogled, ki nas ljubi in nam je poslal Sina. Ljubezen spodbuja, da bi prešli z zakaj na za koga; z »zakaj živim« na »za koga živim«; z »zakaj se mi to dogaja« na »za koga lahko storim kaj dobrega«. Za koga? Ne samo zase: življenje je že polno izbir, ki jih naredimo zase, da bi imeli študijski naziv, prijatelje, dom, da bi zadovoljili svoje interese, svoje hobije. Vendar pa tvegamo, da mine mnogo let, v katerih mislimo nase, ne da bi začeli ljubiti. Manzoni je dal lep nasvet: »Bolj bi bilo potrebno misliti na to, da bi delali dobro, kot na to, da bi bili dobro: in tako bi bili na koncu tudi bolje.« (Zaročenca, XXXVIII. poglavje)

Vendar pa niso le dvomi in zakaji tisti, ki ogrožajo velike velikodušne izbire, obstaja mnogo drugih ovir vsak dan. Obstaja potrošniška mrzlica, ki omrtviči srce z nepotrebnimi stvarmi. Obstaja obsedenost z zabavo, ki se zdi edina pot za rešitev iz težav, vendar pa pomeni le prelaganje težav. Obstaja vztrajanje pri uveljavljanju lastnih pravic, pri tem pa se pozablja na dolžnost, da je potrebno pomagati. In nato obstaja veliko slepilo glede ljubezni – zdi se nekaj, kar se živi v občasnih valovih čustev in všečkov, medtem ko ljubiti pomeni predvsem dar, izbiro in žrtev. Izbrati, posebej danes, ne pomeni pustiti se poenotiti in ne pustiti, da bi nas ohromili potrošniški mehanizmi, ki izključujejo originalnost, pomeni znati se odpovedati zunanjosti in navideznosti. Izbrati življenje pomeni boriti se proti miselnosti »uporabi-in-odvrzi« ter »vse-in-takoj«, da bi usmerjali svoje bivanje k nebeškemu cilju naproti, Božjim sanjam naproti. Izbrati življenje pomeni živeti in mi smo bili rojeni, da bi živeli, ne pa životarili. To je rekel mlad človek kot ste vi. »Hočem živeti ne pa životariti«.

Vsak dan se v srcu pokažejo mnoge izbire. Želel bi vam dati zadnji nasvet, da bi se izurili, da bi dobro izbirali. Če pogledamo vase, vidimo, da se v nas pogosto porodita dve različni vprašanji. Eno je: kaj želim narediti? Gre za vprašanje, ki pogosto prevara, saj namiguje na to, da je pomembno misliti nase in ugoditi vsem željam in nagibom, ki pridejo. Vendar pa je vprašanje, ki ga Sveti Duh predlaga srcu, drugo: ne kaj se ti da? ampak kaj je dobro zate? Tukaj je vsakdanja izbira, kaj se mi da narediti ali kaj je dobro zame? Iz tega notranjega iskanja se lahko rodijo banalne izbire ali življenjske izbire, kar je odvisno od nas. Glejmo Jezusa, prosimo ga za pogum, da bi izbirali tisto, kar je dobro za nas, da bi hodili za Njim po poti ljubezni. In našli veselje, da bi živeli in ne životarili.