Ob 170-letnici (1854-2024) razglasitve verske resnice o brezmadežnem spočetju Device Marije!
Zgodilo se je štiri leta po razglasitvi verske resnice o Brezmadežni 1858 v Lurdu. Tu se je Marija razodela Bernardki Soubiruous. Ko se je Marija prikazala Bernardki, jo je Bernardka vprašala, kako ji je ime. »Brezmadežno spočetje sem«, je bil odgovor. Marija je stopila na Zemljo v kritičnem in za Cerkev nevarnem času, ko so mnogi trdili, da človek nima božjega, ampak človeški izvor, da je človek le del materije, da je brez duha in da ne potrebuje vere. Marija je v različnih dneh dala več naročil. »Molite za grešnike! Pokora, pokora! Pojdi pit k studencu in se tam umij! Povej duhovnikom, naj mi tu postavijo kapelo. Naj ljudje sem prihajajo v procesijah.« Ko je Marija prenehala svetovati, je začela s čudeži. Delo, ki ga je Marija začela po Bernardki, se še danes nadaljuje v Lurdu v krasnem svetišču in pri čudežnem studencu. Lurd je Marijino mesto, v katero imata dostop molitev in ljubezen. Vsak romar pred lurško votlino občuti, da gleda nanj Marija in se mu smehlja. Plamenčki na darovanih svečkah utripajo kakor upanje tistih, ki so jih prižgali in darovali. Romar, ki pride v Lurd, kaj lahko izpolni preprosta Marijina naročila. Pij iz studenca. Umij se v vodi! Naročilo je preprosto. Lurd je mesto molitve. Vsa molitev je usmerjena v tri velike centre: k hostiji, h križu in k rožnemu vencu.
Od 13. maja do 13. oktobra 1917 se je trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, v Fatimi na Portugalskem prikazovala Marija. Po trinajstletnem raziskovanju je krajevni škof dogodke priznal za verodostojne. Uradno je dovolil češčenje Matere božje, ‘Fatimske Gospe’. Glas o teh prikazovanjih se je razširil po vsem svetu. Fatima je postala mogočno središče prizadevanja za krščanski prerod življenja. Množice romarjev z vsega sveta se zgrinjajo v ta blagoslovljeni kraj in celo papeži so v njem že izročali človeštvo Marijinemu varstvu. Marija je naročala pastirčkom: »Pobožno molite slednji dan sveti rožni venec s tem namenom, da zavlada mir na svetu.« Zadnji dan prikazovanj se je slovesno razodela kot Mati božja rožnega venca. Kako so pastirčki radi molili rožni venec za spreobrnjenje grešnikov! Po njih nam je Marija priporočila pobožnost prvih sobot, priporočila molitev rožnega venca in vsaki desetki naj se doda: »O Jezus, odpusti nam naše grehe …«
Leta 1924 je na Flamskem umrl 33-letni duhovnik Edvard Poppe, ki je »v kratkem času spolnil dolga leta«. Ko je za duhovnike vodil duhovne vaje, jim je govoril tudi o Mariji: »Kdo torej, povejte mi, kdo se bo torej pogubil, če vneto pozdravlja Marijo! Mati malih, rešitev slabotnih, zvezda v viharjih … Marija! Marija! Kadar ste brez pomoči …, molite Ave, Marija! Kadar nimate poguma, molite Ave, Marija. Kadar ste v nevarnosti, molite Ave, Marija. Kadar ste v skrbeh, molite Ave, Marija. Ah, kako polna beseda! Ta sladka pesem! Ta mogočna prošnja: Ave, Marija! Ah, tolažba služabnikov, Pogum malih, Moč slabotnih, Ave, Marija! Veselje angelov, Hrana duš, Ave, Marija! Marija, bodi usmiljena z nami! Usmili se duš, usmili se svoje Cerkve! Marija, ali bo hudi duh dosegel, da bodo ljudje molili mamona namesto sveti križ? Marija! Marija! Mati usmiljenja, svet je zadela kazen. Ti oblikuj duše, ki bodo ustavile Božjo roko! Ah, Marija, brez madeža spočeta, prosi za na!« (Duhovni pogovori, str. 99).
Marija je resnična Mati Kristusovih udov, ker je z ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo verniki, ki so udje glave. Zato jo tudi pozdravljamo kot nadvse odlični in docela enkraten ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni. Katoliška Cerkev jo, poučena po Svetem Duhu, s čutom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater (prim. C 53).
Slovenci smo praznik Brezmadežne obhajali prej kot v Rimu (cistercijani v Kostanjevici v 14. stol., minoriti v Ljubljani v 15. stoletju). Škof Tomaž Hren je imel ta praznik za zapovedan. Kako močno je bilo med Slovenci razširjeno češčenje Marijinega brezmadežnega spočetja, se vidi npr. tudi iz tega, da je bila na začetku 17. stoletja v Ljubljani ustanovljena posebna kongregacija za može z imenom Družba Marije Device, brez madeža spočete. V mestih so postavljali stebre s kipom Brezmadežne (v Ptuju leta 1664 v spomin na zmago nad Turki, v Mariboru leta 1680 v zahvalo za odvrnitev dveh »šib«: Turkov in kuge). Blaženi Slomšek je z navdušenjem naznanil vernikom razglasitev Marijinega brezmadežnega spočetja za versko resnico: »Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slavila – slovela v čast in hvalo – Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Mariji v tolažbo – slovito novico, naj si jo živo v srce zapišete …« Čez štiri leta (1858) je Slomšek zopet napisal prisrčno pastirsko pismo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Povod za pismo pa je bilo Marijino prikazanje v Lurdu, ko je Marija sama potrdila papeževo razglasitev, ko se je predstavila: »Jaz sem brezmadežno spočetje.« Moč odrešenja se v najvišji meri razodeva prav v Brezmadežni, ki »sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.«
Na Piramidi nad Mariborom stoji daleč vidna kapelica in v njej Brezmadežna. Na podstavku pa klic Marijinih otrok: »Lepa kot luna / kot sonce izbrana / res brez madeža spočeta / – Na pomoč! presveta.«
p. Zdravko Jakop