Binkošti, 5.6.2022

Pošlji svojega duha in so ustvarjeni

Apd 1,1-11; 1 Kor 12,3b-7.11-13; Jn 20,19-23

Berila binkoštnega praznika nam dovoljujejo, da dojamemo temeljni vidik delovanja Božjega Duha: Svetega Duha kot stvarnika oz. stvariteljsko moč Duha. V psalmu po berilu beremo:

»Pošlji svojega Duha in so ustvarjeni
in prenovi obličje zemlje.«

Evangelij sam nam ponuja zelo pomenljiv namig. V dvorani zadnje večerje, na velikonočni večer, je Jezus:

»dihnil vanje in jim dejal: Prejmite Svetega Duha«.

To dejanje nam prikliče v spomin Božje dejanje, ko je ob stvarjenju »v človeka, ki ga je ustvaril iz prahu zemlje, dihnil dih življenja, in človek je postal živo bitje« (prim. 1 Mz 2,7). S tem dejanjem nam hoče Jezus sporočiti, da je Sveti Duh Božji dih, ki daje življenje novemu stvarjenju, kot je dal življenje prvemu stvarjenju. Prav od tod izhaja Cerkev, ko na koncilu v Carigradu leta 381 opredeljuje božanskost Svetega Duha: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja …« Če je Duh stvarnik, je torej Bog, kajti ustvarjati je izključna pravica Boga.

Razglašati, da je Sveti Duh stvarnik, pomeni reči, da njegovo področje delovanja ni omejeno samo na Cerkev, ampak se na različne načine razširi na vse stvarstvo. Ni obdobja in ne kraja, ki bi bil brez njegovega dobrodejnega delovanja. On deluje izven Svetega pisma in v njem; deluje pred Kristusom, v Kristusovem času in po Kristusu, čeprav nikoli ločeno od njega. Nihče se ne more izmakniti njegovi dobrodejni luči, kot se nihče ne more umakniti toploti sonca. »Sleherna resnica, pa naj jo izreče kdorkoli, – je zapisal sv. Tomaž Akvinski – prihaja od Svetega Duha.« Seveda delovanje Svetega Duha izven Cerkve ni isto kot v Cerkvi in v zakramentih. Tam deluje po moči, tukaj po navzočnosti, osebno.

Najpomembnejša stvar glede stvariteljske moči Svetega Duha pa seveda ni razumevanje ali razlaganje njegove dejavnosti, ampak izkušanja le-te. Kaj pa pomeni imeti izkušnjo delovanja Duha kot stvarnika? Da bi to odkrili, bomo izhajali iz poročila o stvarjenju.

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami« (1 Mz 1,1-2).

Kaj lahko sklepamo iz teh besed? Da je stvarstvo obstajalo že v trenutku, v katerem je posegel Duh, a bilo je še brezoblično in pusto, kaos. Šele po njegovi pojavitvi (četudi se izraza »pred« in »potem« nanašata le na nas) vidimo stvarstvo, kako privzema svoje obrise, luč se ločuje od teme, kopno od morja in vse si privzema določeno obliko. Sveti Duh je torej tisti, ki omogoči stvarstvu, da iz kaosa preide v kozmos, ki iz njega napravlja nekaj lepega, urejenega, svetlega: »svet« torej, ki se sklada z izvirnim pomenom te besede. Znanost nas danes uči, da je ta proces trajal milijarde let; Sveto pismo pa nam hoče s svojim preprostim in predstavnim jezikom povedati, da se počasen razvoj v smer današnjega življenja in urejenosti ni zgodil po naključju, v poslušnosti slepim impulzom materije, ampak po nekem načrtu, ki ga je vse od začetka vanj položil Stvarnik.

Božje stvariteljsko delovanje ni omejeno na začetni trenutek. Bog ni bil stvarnik le enkrat, ampak je vedno. Pa ne le v smislu, da »ohranja« bivanje in s svojo previdnostjo vodi svet, ampak tudi v smislu, da podpira in nenehno podarja bivanje in moč, poganja, poživlja in prenavlja stvarstvo. Če to naobrnemo na Svetega Duha, pomeni, da je On vedno tisti, ki ustvarja prehajanje od kaosa v kozmos, od nereda k redu, od zmede k harmoniji, od izmaličenosti k lepoti, od ostarelosti k mladosti. Vse to pa se seveda ne dogaja mehanično in v enem samem zamahu, ampak po delovanju znotraj naravnega razvoja stvari in vrst. On je tisti, ki nenehno »ustvarja in prenavlja obličje zemlje.«

Vse to se dogaja na vseh ravneh: tako v makrokozmosu kot v mikrokozmosu, se pravi v celotnem vesolju kot tudi v vsakem posameznem človeku. Moramo verjeti, da je kljub videzu, Sveti Duh v svetu vedno na delu in omogoča njegovo napredovanje. Koliko novih odkritij, ne le na materialnem, ampak tudi moralnem in socialnem področju. Eno od besedil drugega vatikanskega koncila pravi, da je »v razvoju svetovnega socialnega reda na delu Sveti Duh« (CS 26). Ne narašča le slabo, ampak tudi dobro, s to razliko, da se slabo sámo uničuje, se sámo pokonča, ker je ne-bivanje, dobro pa se nabira, ostaja. Seveda je okoli nas še veliko raznovrstnega kaosa: moralne, politične, socialne zmede. Svet še vedno zelo potrebuje Svetega Duha, zato ga moramo neutrudno klicati z besedami psalma: »Pošlji, Gospod, svojega Duha in prenovi obličje zemlje!«

Osredotočimo se sedaj na mikrokozmos, na ta »mali svet«, ki ja naše srce. Tudi v vsakem od nas, v našem srcu, je svojevrsten kaos. To so želje, načrti, nameni, nasprotujoče si tožbe, ki se med seboj bojujejo, tako da smo pogosto uganka samemu sebi. Srednjeveški avtor Guigo II. opisuje z naslednjimi besedami svoje duhovno stanje (pomislimo, da gre za meniha kartuzijana, ki je živel v najvišji možni kontemplaciji): »Gospod, zavedam se, da je zemlja mojega duha še vedno nestalna in prazna, da tema prekriva površje brezna … Zmedena je, kot da bi se nahajala v neke vrste strašnem in temnem kaosu in kot da ne ve ne za svoj konec, ne za svoj začetek, ne za svet svoje narave … Takšna je moja duša, moj Bog, takšna je moja duša. Suha in prazna zemlja, slepa in brezoblična in tema prekriva površje brezna … Toda iz brezna mojega duha te kličem, Gospod, da bi tudi iz mene ustvaril novo nebo in novo zemljo«.

Ena od smeri moderne literature ne dela drugega, kot da s psihološkim prijemom ponovno povzame temo o človeku, ki je žrtev kaosa, ki ga razjeda nered lastnih nasprotij (Dostojevski ga imenuje človek »podtalnosti«); ali pa se odloči, da bo v nasprotni smeri prehodil pot stvarjenja: ne več od niča k bivanju, ampak od bivanja k niču, od luči k temi. To je pot nihilizma. Kako neverjetno to univerzalno izkušnjo kaosa osvetljuje vera v Duha stvarnika! Božji Duh, ki je deloval nad in v prvobitnem kaosu, še vedno deluje v svetu.

Mi nosimo v sebi sledi prvobitnega kaosa: našo podzavest. To, kar je moderna psihoanaliza opisala kot prehod od nezavednega k zavestnemu, od »Ono« k »Super-jazu« je eden od vidikov tega stvarstva, ki se mora dovršiti v nas in ki je v prehodu od brezobličnega k oblikovanemu. Sveti Duh hoče zaplavati tudi nad kaosom naše podzavesti, v kateri se burkajo temne moči, nasprotujoči si vzgibi, kjer se skrivajo tesnobe in nevroze, pa tudi neodkrite možnosti. »Duh namreč preiskuje vse…« (1 Kor 2,10). Kdor ima težave z lasno podzavestjo (in kdo jih nima?), si ne more dati boljšega nasveta, kot da goji posebno pobožnost do Svetega Duha in ga pogosto kliče kot stvarnika. On je najboljši psihoanalitik in psihiater na svetu. Pobožnost do Svetega Duha ne vodi nujno k temu, da bi opustili človeško pomoč na teh področjih, gotovo pa jo dopolnjuje in presega.

Obstaja pomemben čas našega dneva, ko je še posebej potrebno in zelo naravno, da izkusimo ustvarjalno moč Duha: to je ob jutranjem prebujanju. Vsako novo jutro, ki sledi noči, je oživljanje nezavednega in simbol izhoda iz prvobitnega kaosa. Ponovi se čudež. Noč je kakor začasno ponavljajoče padanje v kaos. Tesnobe, sanje, dobro in slabo, resničnosti in neresničnosti: ponoči je vse to med seboj pomešano in zmedeno. Sanje so brezčasne, brezbarvne; gre za svet v magmatičnem stanju. Včasih se prebudimo z občutkom, da moramo vse začetni znova, kot da bi bili ateisti, ki niso nikdar poznali Boga in ne vedo, kaj naj bi bila vera, upanje in ljubezen.

Od tod torej pomembnost, da začnemo vsak nov dan s Svetim Duhom, da bi spremenil naš nočni kaos v luč vere, upanja in ljubezni. Jaz zaznavam skoraj fizično potrebo ob naporu, da bi se otresel teže, pasivnosti in pozabe noči. Neki stari avtor je rekel, da je naš razum kakor mlin: ves dan premleva tisto prvo zrnje, ki smo ga stresli vanj. Zato je tako pomembno, da že navsezgodaj stresemo vanj Božje zrnje, preden bi zlobnež natresel ljulke.

Preprosti način, kako to narediti, je naslednji: naučimo se, da bomo takoj, ko se prebudimo, rekli: »O, pridi, stvarnik Sveti Duh!« To so prve besede najbolj znane himne na čast Svetemu Duhu: Veni Creator. Ta himna je bila zložena v 9. stoletju. Z njo so začenjali vsako novo leto, vsako stoletje, vsak koncil, vsako kronanje papeža ali kralja. V preteklosti nobene pomembne stvari niso naredili, ne da bi prej zapeli to himno. Molimo jo skupaj, kakor nam jo predlaga novejši rimani prevod:

O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik
in dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.

Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina Božjega,
in v tebe trdno vérujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 151-156. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.