Vsako mladiko, ki rodi sad, očiščuje
Apd 9,26–31; 1 Jn 3,18–24; Jn 15,1–8
Pri svojem učenju se Jezus pogosto naslanja na podobe, ki so poslušalcem blizu in ki so bile vsem pred očmi. Tako so med poslušanjem v domišljiji lahko stvari tudi videli; beseda in podoba sta se medsebojno podpirali. Predvsem podeželsko življenje mu je ponujalo podobe in spodbude. Nekoč nam je povedal zgodbo o pšeničnem zrnu, danes nam spregovori ob podobi mladike in trte. Prisluhnimo prvim mislim današnjega evangelija:
»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.«
Najpomembnejša trditev v teh besedah je, da smo z Jezusom združeni s tako globoko in življenjsko vezjo, kot je vez, ki povezuje mladiko s trto. Mladika je izrastek, del trte: med obema deloma teče isti sok. Na tesnejšo povezanost niti ne bi mogli pomisliti. Na duhovnem področju je ta življenjski sok Božje življenje – Sveti Duh, ki nam je bil podarjen pri krstu. To je še tesnejša povezanost kot med materjo in otrokom, ki ga nosi pod srcem. Med materjo in otrokom se pretaka ista kri; dihanje in hranjenje matere prehaja na otroka. Vendar otrok ne umre, ko se loči od matere; da bi živel, mora v določenem trenutku celo zapustiti maternico in začeti živeti samostojno; umre, če ostane združen z materjo dlje, kot je normalno. V našem primeru pa je nasprotno: mladika ne rodi sadu in umre, če se loči od trte, živi pa, če ostane z njo povezana.
Toda ne bomo govorili o tem, marveč o tistem, kar Jezus pove o usodi mladike. Pokaže na dva primera. Prvi je negativen: mladika je suha, ne rodi sadov, zato jo odstranijo in zavržejo; drugi pa je pozitiven: mladika je še živa in zelena, zato je obrezana. Že to nasprotje nam pove, da rez ni sovražno dejanje do mladike. Vinogradnik od nje še veliko pričakuje, ve, da lahko daje sad, zaupa ji. Isto se dogaja na duhovnem področju. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, to ne pomeni, da je na nas jezen. Prav nasprotno. Sveto pismo pravi:
»Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (Heb 12,6).
Če kdaj, potem bi se bilo treba bati, kadar nam stvari na tem svetu gredo preveč dobro, kajti to se enako dogaja pravičnim in krivičnim, drugim celo pogosteje kot prvim. V Svetem pismu pogosto slišimo, kako se pravični pritožuje Bogu zaradi »uspeha krivičnih«, ki si »vedno brez skrbi kopičijo bogastvo« in za katere se zdi, da jih nobena stvar ne skrbi (prim. Ps 73).
Zdaj pa poglejmo, čemu vinogradnik obrezuje mladike in stori, da trta »joka«, kot običajno pravimo. Je to res potrebno? Seveda, in to zaradi zelo preprostega razloga: če ni obrezana, se moč trte porazgubi; morda bo pognala več grozdov, kot bi smela, vendar pa ne bodo mogli vsi dozoreti in vino ne bo tako dobro. Če trta dolgo ni obrezana, celo podivja in je na njej le še listje in viničje.
Enako se zgodi v našem življenju. Ne le v duhovnem življenju, še prej v čisto običajnem človeškem življenju. Živeti pomeni izbirati in izbirati pomeni odpovedati se. Človek, ki hoče v življenju delati preveč stvari ali ga zanima vse po vrsti in ima številne konjičke, se razprši; nikjer ne bo uspešen. Potrebno je imeti pogum in izbrati, pustiti ob strani določene drugotne stvari, ki nas zanimajo, da bi se usmerili na pomembnejše. Treba je obrezovati, obrezovati!
To še bolj drži za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je imenoval kiparstvo »umetnost odvzemanja«. Vse druge umetnosti dodajajo: barve na platno v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota k noti v glasbi. Le kiparstvo odvzema: odvzema koščke marmorja, ki so odveč, da bi se pojavila podoba, ki jo ima umetnik v mislih. Na ta način dosežemo tudi krščansko popolnost: odstranjevati, storiti, da odpadejo nekoristni delci, kot so želje, ambicije, načrti in strasti, ki nas vlečejo na vse strani in nam ne dovolijo, da bi karkoli dokončali.
Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po enem od firenških parkov, v nekem kotu opazil blok marmorja, ki je na pol zarasel štrlel iz zemlje. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga zagledal, se obrnil k prijateljem, ki so bili z njim, in vzkliknil: »V tem marmornatem bloku je zaprt angel; moram ga osvoboditi.« V roke je vzel dleto in začel grobo obdelovati tisti blok, dokler se ni pojavila podoba čudovitega angela.
Tudi Bog nas gleda in nas vidi na tak način: kot kamnite bloke, ki so še brez oblike, in pravi sam pri sebi: »V notranjosti tega kamna je skrita nova in lepa stvar, ki čaka, da pride na dan; še več: v njem je skrita podoba mojega Sina Jezusa Kristusa (namenjeno nam je, da ‘postanemo podobni njegovemu Sinu’ ); hočem jo osvoboditi!« In kaj stori? Vzame dleto, ki je križ, in nam ga naloži; vzame vinogradnikove škarje in začne obrezovati. Ni treba, da pomislimo na ne vem kakšne strašne križe. Običajno ne dodaja ničesar k temu, kar je že del našega življenja: trpljenje, napor, stiske; želi le to, da bi služilo našemu očiščenju. Pomaga nam, da tega ne bi zapravili.
Med Michelangelovimi kipi, ki me najbolj očarajo, so t. i. »Nedokončani sužnji«. To so napol izklesane, nedokončane podobe, z nekaterimi deli, ki so še potopljeni v marmor. Takšna je predvsem podoba, ki predstavlja mitičnega Atlasa, ki dviga svet. Glava je ostala surovo obdelan kamen. Nekateri menijo, da so ti kipi ostali taki, ker mojster ni imel časa, da bi jih dokončal, jaz pa mislim, da jih je namerno pustil takšne. Nobena Michelangelova dokončana umetnina, pa naj bo še tako izpiljena, nima takšne moči, kot jo imajo nekatera njegova nedokončana dela. Ta nam pokažejo, kaj je pred končnim izdelkom, vzdihovanje materije, da bi dobila svojo pravo podobo, pa tudi njeno nemoč, da bi do nje prišla sama od sebe. Omogočijo nam, da smo priča možnosti v nastajanju.
Vse to je močan simbol. Tisti »Nedokončani sužnji« smo na duhovnem področju mi vsi: bitja v »nastajanju«. Duh je, ki se bori, da bi se rešil materije. Kot podoba Atlasa ne more priti na dan, če ji kipar od zunaj ne pomaga, da bi se osvobodila vsega tistega nepotrebnega marmorja, tako tudi mi ostanemo ujeti, če nas nebeški Oče ne obrezuje. Brez tega posega bi tudi mi ostali v surovem stanju, »nedokončano« delo. Kako bi torej še mogli Boga obtoževati okrutnosti, ker dopušča, da v naše življenje vstopajo križi in trpljenje?
Jasno, nikomur ni lahko prenašati udarcev Božjega dleta. Naravno je, da pod križem vsi ječimo. Nekateri rezi so še posebej boleči in človeško nerazumljivi. Toda ob pritoževanju in žalosti ne bi smelo manjkati upanje. Vse to ni brez nekega namena, po obrezovanju bo pomlad in sadovi, ki bodo dozoreli. Potem ko je bilo rečeno: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja«, zgoraj navedeni odlomek Svetega pisma dodaja:
»Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti« (Heb 12,11).
Ena stvar nas mora posebno podpirati, ko nad seboj občutimo roko obrezovalca: Bog trpi z nami, ko nas vidi trpeti. On obrezuje s tresočo roko. Ko sem bil deček, sem stopil na kose stekla in se na nogi hudo ranil. Bilo je med vojno in moj oče me je, kolikor hitro je mogel, odpeljal do najbližje zavezniške vojaške ambulante. Medtem ko mi je zdravnik odstranjeval kos stekla, sem videl očeta, kako je mencal z rokami in se obračal k zidu, da ne bi vsega videl. Ko si hočem predstavljati dušno stanje nebeškega Očeta, ko nas vidi trpeti, pomislim na svojega očeta.
To misel o sočutnem Božjem trpljenju zaupam predvsem tistim, ki v tem trenutku čutijo nad seboj Očetovo roko, ki obrezuje, da bi lahko iz nje zajeli tolažbo in upanje.
Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 102-105.