5. postna nedelja – tiha, 29.3.2020

Lazar oziroma kako obujati mrtve

Ez 37,12-14; Rim 8,8-11; Jn 11,1-45

Evangelij pete postne nedelje nam pripoveduje o Jezusovem obujenju Lazarja. Jezusov prijatelj Lazar je zbolel. Njegovi sestri Marta in Marija pošljeta po Jezusa, ki je bil daleč, a ko je Jezus prišel, je bil Lazar že štiri dni mrtev v grobu. Sorodniki so jokali in žalovali. Tudi Jezusa je ganilo in se je »zjokal«.

»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl …«, mu je skoraj očitajoče rekla ena od sester. Jezus pa ji je z gotovostjo in Božjo avtoriteto rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta je mislila, da govori o vstajenju poslednji dan. Jezus pa pojasni:

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre. Veruješ v to?«

Odidejo h grobu; Jezus ukaže, naj odstranijo kamen in nato zakliče mrtvemu: »Lazar, pridi ven!«; mrtvi oživi in Jezus ga izroči sestrama. Taka je evangeljska pripoved.

Da bi razumeli, v kakšnem smislu nas lahko ta zgodba zadeva danes, moramo izhajati iz naslednjega opažanja. Tudi Jezus bo kaj kmalu zatem umrl in vstal od mrtvih. Toda Lazarjevo vstajenje je bilo drugačne vrste kot Jezusovo. Jezus vstane za naprej, za večno življenje; Lazar pa vstane za nazaj v življenje, ki ga je živel prej. Vstali Jezus zapusti ta svet; Lazar pa ostane na tem svetu. Jezus po vstajenju ne umrje več; Lazar pa ve, da bo moral spet umreti. Lazarjevo vstajenje je torej začasno, zemeljsko. Začasno se vrne v ljubeče okolje svojih najdražjih. Je nov, »vstali« človek. On ve, da je nekdo močnejši od smrti.

Evangeljske zgodbe niso nikoli napisane samo zato, da bi jih prebirali, ampak tudi zato, da bi ponovno zaživele. Zapisano doživetje ob Lazarju se je zgodilo, da bi nam sporočilo tole: obstaja vstajenje telesa in obstaja vstajenje srca; če se bo vstajenje telesa zgodilo »poslednji dan«, pa se vstajenje srca zgodi oz. se lahko zgodi, vsak dan. Prav danes.

To je pomen Lazarjevega vstajenja, ki ga je hotelo nakazati bogoslužje z izbiro prvega berila (vemo, da je prvo berilo navadno preludij evangeljskega odlomka). Gre za znano videnje suhih kosti. Prerok Ezekiel ima videnje: vidi ogromno suhih kosti in razume, da predstavljajo moralo ljudi, ki živijo na zemlji. Ljudje govorijo: »Naše upanje je izpuhtelo, mi smo izgubljeni.« Njim je namenjena Božja obljuba:

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov … Svojega duha denem v vas, da boste oživeli.«

Tudi v tem primeru ne gre za poslednje vstajenje teles, ampak za sedanje vstajenje src, da lahko spet upajo. Rečeno je, da trupla oživijo, se postavijo na noge in so »silno velika vojska«. To je bilo izraelsko ljudstvo, ki je po izgnanstvu spet začelo upati.

Iz vsega tega lahko izluščimo nekaj, kar poznamo tudi iz izkušnje: da smo lahko mrtvi tudi preden … umrjemo, medtem ko še živimo to življenje. In ne govorim le o smrti duše zaradi greha; govorim tudi o stanju popolne odsotnosti energije, upanja, volje, da bi se borili in živeli, kar ne moremo poimenovati z bolj pomenljivim imenom, kot: smrt srca.

Vsem tistim, ki se iz najrazličnejših razlogov (propadel zakon, prevara zakonca, zabloda ali bolezen otroka, finančni propad, depresija, nemoč, da bi premagali alkoholizem ali drogo) znajdejo v tem položaju, bi morala zgodba o Lazarju zazveneti kakor zvonovi velikonočnega jutra.

Morda se bo kdo od vas v povezavi s tem spomnil slavne »noči Brezimneža« iz Zaročencev Alessandra Manzonija. Brezimnež, ki ga je vso noč morila vest zaradi njegovih prestopkov, je nekega jutra vstal. Od daleč sliši zvonjenje, ki kliče k prazniku in pošlje svoje »pajdaše«, da se pozanimajo, kaj se dogaja. Ko je zvedel, da prihaja kardinal Federico Borromeo, gre v vas, a le zato, da bi videl, kot pravi, »zakaj je tako vesela vsa tista drhal«. Komaj se je približal Božjemu možu, je zavpil, bolj iz jeze do samega sebe, kot zaradi spokorjenosti: »V srcu imam pekel.« Končno po spovedi, odpuščanju, objemu pastirja in solzah vstane in ponavlja: »Okušam tolažbo, veselje, da, veselje, ki ga še nikoli nisem izkusil v tem mojem strašnem življenju!« Takoj je naročil, naj izpustijo Lucijo, ki jo je zadrževal ugrabljeno v svojem gradu. Začel je novo življenje. Ne bi mogli bolje opisati, kaj pomeni vstajenje srca.

Kdo nam lahko nakloni vstajenje srca? Dobro vemo, da za določene slabosti ni človeškega zdravila, ki bi pomagalo. Spodbudne besede puščajo za seboj ravno tako zemljo, kot so jo našle. Tudi v primeru Marte in Marije so prišli Judje, »da bi ju tolažili«, toda njihova navzočnost ni ničesar spremenila. Potrebno je bilo »poslati sporočilo Jezusu«. Klicati ga, kakor ljudje, ki jih je pod seboj pokopal plaz ali ruševine ob potresu in skušajo s svojim vzdihovanjem reševalce opozoriti nase.

Toda nekaj moram dodati. Ljudje, ki se znajdejo v takem položaju, pogosto ne zmorejo storiti ničesar, niti moliti ne morejo. So kakor Lazar v grobu. Potrebno je, da drugi zanje nekaj storijo. Na Jezusovih ustih ob neki priložnosti najdemo tole naročilo, ki ga je namenil svojim učencem:

»Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte« (Mt 10,8).

Kaj je hotel reči Jezus: da moramo fizično obujati mrtve? Če bi bilo tako, bi na prste ene roke lahko prešteli tiste svetnike, ki so v zgodovini udejanjili to Jezusovo zapoved. Ne, Jezus je imel v mislih tudi in predvsem mrtve v srcu, duhovno mrtve. Ko govori o izgubljenem sinu, oče pravi: »Bil je mrtev in je oživel« (Lk 15,32). Tu nikakor ne gre za fizično smrt, če se je vrnil domov.

Naročilo: »Mrtve obujajte!« se torej nanaša na vse Jezusove učence. Tudi na nas! Razkril vam bom, kako obuditi še ta večer ali pa v naslednjih dneh nekoga, ki je mrtev. Morda imaš doma ali v domu za ostarele onemoglega enega od staršev? Morda je njegovo srce mrtvo zaradi molka otrok. Preseneti ga in ga pokliči po telefonu; če moreš, mu obljubi, da ga boš jutri obiskal. Verjetno si obudil mrtvega.

Tvoj mož je po ponovnem prepiru, ti so kar pogosti, ves potrt in nejevoljen odšel od doma: telefoniraj mu, prebudi v njegovem srcu zaupanje. Če si mož, stori isto svoji ženi. Morda sta tudi vidva obudila mrtvega ali mrtvo. Vidite, da konec koncev ni tako težko obujati mrtve …

Zdaj se bom dotaknil delikatne točke. Nekomu si posodil denar, morda za oderuške obresti. Veš, da je v zelo hudi stiski, tako rekoč v brezizhodnem položaju. Premisli, če ti srce ne šepeta, da bi mu šel naproti, da bi mu dal vsaj malo zadihati … Kaj je imeti pest denarja več v primerjavi z veseljem, ko vidiš vstati mrtvega?

Doslej sem le bežno omenil najhujši primer smrti (lahko vodi v večno smrt!): smrt tistega, ki živi v stanju težkega greha, ki je duhovno mrtev. Predvsem njim naj bi Lazarjevo vstajenje ob letošnji veliki noči zanetilo v srcu željo po vstajenju.

Omenil sem spreobrnjenje Brezimneža. On je bil v svojem času popolno utelešenje tistega, ki je danes mafijski bos ali ugrabitelj ljudi: življenje, polno hudodelstev in nasilja, s »podložnimi«, ki se pokoravajo na njun ukaz kakor današnji »mafijci«. Toda njegova zgodba pravi, da je upanje tudi zanje, če se spreobrnejo. Ti pahnejo toliko ljudi v grob, a se ne zavedajo, da so oni sami v strašnem grobu. Če bi bil gotov, da me kdo od njih posluša, bi mu rad ponovil besedo, ki jo Lucija izreče Brezimnežu na predvečer in zaradi katere se začne njegovo spreobrnjenje: »Bog odpusti toliko stvari zaradi enega samega dela usmiljenja …«

Med deli usmiljenja, ki smo se jih učili, kot otroci, je eno, ki pravi: »Pokopavati mrtve«; zdaj vemo, da je med njimi tudi tole: »obujati mrtve«. Pogumno se podajmo na delo!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 96-100. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.a