4. velikonočna nedelja, 8.5.2022

Jaz sem dobri pastir

Apd 13,14.43-52; Raz 7,9.14b-17; Jn 10,27-30

V vseh treh bogoslužnih krogih na 4. velikonočno nedelje beremo odlomek iz Janezovega evangelija o dobrem pastirju. Letošnji odlomek je kratek in mu lahko v celoti prisluhnemo:

»Tisti čas je Jezus rekel: ‘Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno’«.

Potem, ko nas je evangelij preteklo nedeljo popeljal med ribiče, nas tokrat vodi med pastirje. Gre za dve enakovredni evangeljski skupini ljudi. Od ene prihaja poimenovanje apostolov: »ribiči ljudi«, od druge pa »dušni pastirji«.

Večina Judeje je kamnita in sušna visoka planota, primernejša za pašo, kot pa za poljedelstvo. Trava je bila suha in čreda se je morala nenehno seliti; ni bilo obrambnih zidov in to je zahtevalo, da je bil pastir nenehno s svojo čredo. Eden od popotnikov nam je zapustil podobo pastirja v Sveti deželi: »Ko ga vidiš na visokem pašniku, budnega, s pogledom, ki pogleduje v daljavo, izpostavljenega vremenskim neprilikam, naslonjenega na palico, vedno pozornega na gibanje črede, razume, zakaj je dobil pastir takšen pomen v izraelski zgodovini, da so uporabljali prav ta naslov za svoje kralje in ga je Kristus sprejel za simbol darovanja samega sebe«.

V Stari zavezi je Bog sam predstavljen kot pastir svojega ljudstva. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka (Ps 23,1). »On je naš Bog in mi smo njegovo ljudstvo in ovce njegove paše« (Ps 95,7). Tudi bodoči Mesija je opisan s podobo pastirja: »Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe« (Iz 40,11). Ta idealna podoba pastirja se v polnosti uresniči v Kristusu. On je dobri pastir, ki išče izgubljeno ovco; ganjen je, ko vidi ljudstvo, ki je »izmučeno in razkropljeno kakor ovce, ki nimajo pastirja« (prim. Mt 9,36); Svoje učence imenuje »mala čreda« (Lk 12,32). Peter imenuje Jezusa »pastirju in varuhu svojih duš« (1 Pt 2,25), Pismo Hebrejcem pa »véliki pastir ovc« (Heb 13,20).

Pri Jezusu Dobrem pastirju današnji evangeljski odlomek izpostavi nekatere značilnosti. Prva zadeva medsebojno poznanstvo med ovcami in pastirjem: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj«. V nekaterih evropskih državah drobnico gojijo predvsem za meso; v Izraelu pa so jo gojili zlasti zaradi volne in mleka. Zato so bile živali leta in leta v družbi pastirja, ki je zato poznal značaj vsake od njih in jo klical z ljubkovalnim nadimkom.

Jasno je, kaj hoče povedati Jezus s temi podobami. On pozna svoje učence (in kot Bog, pozna vse ljudi), pozna jih »po imenu«, kar v Svetem pismu pomeni: v njihovem najbolj notranjem bistvu. Ljubi jih z osebno ljubeznijo, ki doseže vsakega, kakor da bi bil samo on pred njim. Kristus ne zna šteti več, kot do ena: in ta eden je vsakdo od nas.

Današnji evangeljski odlomek nam o Dobrem pastirju pove še nekaj drugega. On daje ovcam življenje in da življenje zanje in nihče mu jih ne more iztrgati. Mora izraelskih pastirjev so bile divje zveri – volkovi in hijene – ter razbojniki. V tako oddaljenih krajih so bili le-ti nenehna grožnja. To je bil trenutek, ko se je pokazala prava razlika med pravim pastirjem – ki pase družinske ovce, ki ima poklic pastirja – in najemnikom, ki se udinja pri kakšnem pastirju samo za plačilo, vendar ne ljubi, pogosto celo sovraži ovce. Ob nevarnosti najemnik zbeži in prepusti ovce na milost in nemilost volkovom ali pa razbojnikom; pravi pastir se pogumno spoprime z nevarnostjo, da bi rešil čredo. To razloži, zakaj nam bogoslužje odpira evangelij o dobrem pastirju prav v velikonočnem času: velika noč je bil čas, ko je Kristus dokazal, da je dobri pastir, ki da življenje za svoje ovce.

Zdaj pa bi rad zapustil to mistično razsežnost in se spustil na bolj bivanjski premislek. Vzgib za to mi daje poznana Leopardijeva pesem, ki nosi naslov: Nočna pesem blodečega azijskega pastirja. Morda se bo kdo spomnil začetnih verzov te pesmi: »Luna, kaj počneš na nebu? Povej mi, kaj počneš – molčeča luna?« V tej pesmi si pesnik predstavlja pastirja, ki se v mirni noči, ko nima nikogar, s komer bi lahko govoril, pogovarja z luno: »O luna, povej mi: … kam pelje ta moja kratka blodeča pot? Z drugimi besedami: kakšen smisel ima življenje? Ali ni le tekanje po hribih in dolinah, po kamnitih poteh, da bi ob koncu zgrmel v gluh prepad niča? Človeka, ki se komaj rodi, starši že zibajo, kakor da bi ga hoteli potolažiti, ker se je rodil. Ali je torej vredno živeti? »Kaj pomeni ta – brezmejna osamljenost? In jaz, kdo sem?«.

Dialogu z luno sledi dialog z njegovo čredo: »O, moja čreda, ki počivaš, blagor tebi, – verjamem, da ti to ne bo v pogubo! – Kako ti zavidam!«. Pomeni: ko poležeš, blaženo počivaš; če se jaz ustavim, me popade smrtna »naveličanost«. Človek zavida živalim, ker se zato, ker ne razmišljajo, ne vznemirjajo.

To je ena najbolj žalostnih Leoprdijevih poezij in je tudi med najbolj modernimi zaradi tega kozmičnega utripa, ki jo prežema. Nekdo jo je označil kot anti-Božanska komedija. Tam je vesolje z zemljo v središči in na njej človek, ves obsijan z jasno svetlobo Previdnosti; tu – s kopernikansko revolucijo po sredi – pa se zemlja pojavlja kot izgubljena pikica v vesolju in človek »nekoristna strast«. Pod vsem tem mračnim pesimizmom, pa je nekdo upravičeno uzrl nekaj precej drugačnega: »Vzdih ugaslega bitja, ki pada v neskončnost in večnost«. Neskončnost, ki jo tu začutimo le posredno, zaradi bolečine, ki jo povzroča njena odsotnost.

Poglejmo, kaj nam Božja beseda, še posebej evangelij o dobrem pastirju, spregovori o smislu praznine in osamljenosti človeka in sveta. Tudi svetopisemske besede po svoji moči ne zaostajajo za pesnikovimi, ko spregovorijo o človeški nepomembnosti: »Moj čas je kakor nič pred tabo; vse je le dih, vsak pokončen človek« (Ps 38,6). Tudi svetopisemski pesnik se počuti kakor nepomembna pikica v primerjavi z vesoljem in vzklika: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5). Toda ob bok vsej tej revščini, psalmist vidi tudi človeško veličino:

»Naredil si ga malo nižjega od Boga,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Dal si mu oblast nad deli svojih rok,
vse si položil pod njegove noge:
vse ovce in goveda, in tudi poljske živali« (Ps 8,6-9).

Filozof Pascal je izrazil ta kontrast med človekovo revščino in veličino s slavno mislijo: »Človek je le trs, najbolj krhek v naravi; vendar je trs, ki razmišlja. Ni potrebno zbrati vesoljne vojske, da bi ga uničili; en sam hlap, kapljica vode (pomeni začepek) zadostujeta, da ga uničita. In tudi, ko bi ga vesolje strlo, bi bil človek še vedno plemenitejši od tistega, ki ga ubija, ker zna umirati in pozna premoč vesolja, ki je nad njim; vesolje pa o vsem tem ne ve nič« (Misli 347 Br.). Daleč od tega, da bi bila njegova misel v škodo; predstavlja človekovo moč nad »ovcami in govedom, in tudi poljskimi živalmi«.

Toda ali za srečo zadostuje misel in zavest, ki jo imamo o naši krhkosti? Ne, največja človekova tolažba je v tem, da Bog »skrbi« zanj, »misli« nanj. On je njegov pastir! Če tukaj ne najdemo globokega življenjskega smisla, ga ne bomo našli nikjer drugje, kajti nič in nihče ne more napolniti »tistega neskončnega in večnega hrepenenja«, ki ga je boleče zaznati v vzdihovanju blodečega pastirja. Prisluhnimo glasu nekoga, ki je našel ta smisel:

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (Ps 23).

Ta psalm je po vsej verjetnosti zapisal pastir; toda nekega dne je odkril, da je tudi on ena izmed ovca in da ima tudi on sam pastirja, ki bdi nad njim. Njegovo življenje je bilo razsvetljeno, smrt – »globeli smrtne sence« – ga ne straši več in njegovo srce – »kelih« – prekipeva od veselja.

Obe pesmi, tako Leopardijeva, kot psalmistova – obe govorita o »blodečem azijskem pastirju« – sta si podobni zaradi pesniške pretanjenosti, toda tako zelo različni v svojem tonu! To ne pomeni, da ena zanika drugo. Kolikim ljudem, posebno mladim srednješolcem, je pomagala nekoliko zagrenjena Leopardijeva pesem, da so si zastavili o smislu življenja. To pa je obvezen prehod, če hočemo odkriti pomirjujoče oznanilo, ki se skriva v evangeliju o dobrem pastirju.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 124-128. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap