4.dan šmarnic

Naj rožni venec moli rad

 

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti… Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«