4. adventna nedelja, 20.12.2020

 Glej, dekla sem Gospodova

2 Sam 7,1–5.8b–12.14a.16; Rim 16,25–27; Lk 1,26–38

V adventnem bogoslužju opazimo neko naraščanje. V prvem tednu prevladuje prerok Izaija, ki je v davnini napovedal prihod Mesija; v drugem in tretjem tednu predhodnik Janez Krstnik pokaže na Mesija, ki je že navzoč; v četrtem tednu pa je osrednja osebnost in duhovna voditeljica Mati Marija, ki rodi Mesija.

Evangeljski odlomek se začne z znanimi besedami: »Bog je poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret.« Kot običajno se bomo tudi tokrat osredotočili na eno samo stvar, in to so besede, ki jih je ob koncu izrekla Marija:

»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«

S temi besedami je Marija naredila korak vere. Verovala je, sprejela Boga v svoje življenje, izročila se je Bogu. Kot da bi angelu rekla: »Glej, sem kakor povoščena tablica: naj Bog napiše name vse, kar hoče.« Nekoč so pisali na povoščene tablice; mi bi danes rekli: »Bel list papirja sem: naj Bog tudi name napiše vse, kar hoče.«

Lahko bi pomislili, da je bila za Marijo vera nekaj lahkega. Postati Mesijeva mati: ali niso bile to sanje vsakega judovskega dekleta? Vendar se hudo motimo. To je bilo najtežje dejanje vere v vsej zgodovini. Komu lahko Marija razloži, kar se ji je pripetilo? Kdo ji bo verjel, ko mu bo rekla, da je otrok, ki ga nosi pod srcem, »delo Svetega Duha«? Kaj takega se pred njo še ni zgodilo in se tudi nikoli več ne bo. Filozof Kierkegaard je rekel, da je verovati kakor »hoditi po poti, kjer na vseh smerokazih piše: Nazaj, nazaj!; je kakor znajti se na odprtem morju, kjer je pod teboj sedemdeset stadijev globoko morje; je storiti nekaj, zaradi česar se človek znajde kakor vržen v naročje Absolutnega«. Prav to se je Mariji zgodilo. Znašla se je v takšni samoti, da ni mogla spregovoriti z nikomer drugim kakor le z Bogom.

Marija je dobro poznala tisto, kar je bilo zapisano v Mojzesovi postavi. Dekle, ki na dan poroke ni bilo nedolžno, so morali takoj privesti pred domača hišna vrata in jo kamenjati (prim. 5 Mz 22,20 sl.). Marija je resnično vedela, kaj pomeni »tveganje vere«! Carlo Carretto, ki je preživel več let v puščavi, pripoveduje naslednji dogodek. V skupini Tuaregov, ki jo je mimogrede srečal, je nekega dne spoznal dekle, ki je bila »poročena« z mladeničem, ampak po njihovi navadi še ni živela z njim kot njegova žena. Spomnila ga je na Marijo, ko je bila zaročena z Jožefom, ni pa še živela z njim. Po daljšem času je spet srečal ljudi iz tistega plemena in jih vprašal po omenjenem dekletu. Opazil je tiho zadrego; potem pa se mu je nekdo s strani približal in naredil pomenljivo kretnjo: z roko je potegnil pod brado. Prerezali so ji vrat! Na poročni dan so odkrili, da ni bila nedolžna. Nenadoma, piše Carretto, sem razumel Marijo: brezsrčni pogledi Nazarečanov, namigovanja; razumel sem njeno osamljenost in že tisti večer sem jo za vedno izbral za svojo učiteljico vere in življenjsko sopotnico.

Marijina vera ni bila v tem, da je sprejela določene resnice, kot to storimo mi, ko molimo veroizpoved. Njena vera je bila v tem, da je zaupala Bogu, da se mu je popolnoma prepustila. Boga je sprejela v svoje življenje. Zaprtih oči je izrekla svoj »fiat«. Verovala je, da »Bogu ni nič nemogoče«.

V resnici Marija ni izrekla »fiat«. Fiat je latinska beseda; Marija pa ni govorila latinsko niti grško. Kaj je rekla v tistem trenutku, katera beseda je prišla iz njenih ust? Gre za besedo, ki jo vsi, ne da bi to vedeli, poznamo in pogosto ponavljamo. Rekla je »amen«. Amen je bila beseda, s katero so Judje izrekali privolitev Bogu. Poleg besed Abba in Maranatha je tudi ta med redkimi besedami, ki si jih kristjani niso drznili prevesti, ampak so jih ohranili v jeziku, v katerem sta jih izgovorila Marija in Jezus. S to besedico rečemo veliko stvari: »Gospod, če je tebi tako prav, hočem to tudi jaz.« Je kakor popoln in vesel »da«, ki ga na dan poroke nevesta izreče ženinu.

Marija ni izrekla svoje privolitve z žalostno resignacijo, kot tisti, ki pravi sam pri sebi: »Če že ni mogoče drugače, naj se zgodi Božja volja.« Glagol, ki ga je položil evangelist v Marijina usta (genoito) je želelnik, ki se v grščini uporablja za izražanje veselja, želje, neučakanosti, da se določena stvar zgodi. Da je bil to najsrečnejši trenutek v Marijinem življenju, lahko sklepamo tudi iz tega, da je Marija takoj nato zapela Magnifikat: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Poveličuje, se raduje, kipi od sreče. Vera osrečuje, lepo je verovati! To je trenutek, ko človek udejanji namen, zaradi katerega je bil ustvarjen kot svobodno in razumno bitje.

A prav to je sodobnemu človeku težko in številne drži v neveri. Reči nekomu amen, čeprav bi bil to Bog, bi pomenilo okrnjenje lastne svobode in neodvisnosti. Nasprotovati, ne privoliti je današnje geslo; na vseh področjih: političnem, kulturnem, družbenem, družinskem.

Kakšna pa je alternativa? Moderna misel, ki izhaja iz te predpostavke, je po svoji poti prišla do spoznanja, da je v življenju neizogibno reči amen. Če ga ne izrečemo Bogu, ga moramo izreči nekomu drugemu: dejstvu, usodi. Človek nima drugega sredstva, da poskrbi za verodostojnost svojega življenja, kot da sprejme svojo usodo, ki jo vedno določa zgodovina in družba, kateri pripada. Verodostojno bivanje je »živeti za smrt« (Heidegger). Slavna svoboda, ki so jo iskali, se zoži na … pretvarjanje potrebe v krepost, neizogibno resignacijo. »Ljubezen usode: to bo odslej moja ljubezen,« je rekel eden izmed teh filozofov, Friedrich Nietzsche.

Toda pustimo ob strani neverne ob vsem spoštovanju njihove svobodne vesti. Povejmo raje, v kakšnem pomenu je vera skrivnost za obhajanje pravega božiča. Sv. Avguštin je rekel, da je »Marija spočela v veri in rodila v veri«; »Kristusa je prej spočela v srcu kakor v telesu«. Mi ne moremo posnemati Marije v telesnem spočetju in rojstvu Jezusa; lahko in moramo pa jo posnemati v duhovnem spočetju in rojevanju po veri. Verovati pomeni »spočeti«, pomeni dati besedi telo. To nam zagotavlja Jezus sam, ko pravi, da kdor sprejme njegovo besedo, mu postane »brat, sestra in mati« (prim. Mr 3,33).

Poglejmo si torej, kako spočeti in porajati Kristusa. Kristusa spočne človek, ki se odloči, da bo spremenil svoje drže, svoje življenje. Jezusa poraja tisti človek, ki sprejeto odločitev prenese v dejanja s kakšno konkretno in vidno spremembo svojega življenja in navad. Če je npr. preklinjal, ne preklinja več; če je živel v nedopustnem razmerju, ga prekine; če je gojil zamero, si prizadeva za mir; če ni nikoli prejemal zakramentov, se jim spet približa; če je bil doma nepotrpežljiv, skuša biti bolj razumevajoč itd.

Ko je Jezus sedel k mizi pri zadnji večerji, je rekel: »Srčno sem želel z vami obhajati veliko noč.« Zdaj pa morda isto govori o božiču: »Srčno sem želel z vami obhajati božič.« Božič, ki ima za jasli in zibko srce in ki se ne obhaja na zunaj, ampak znotraj.

Praktičen sklep tega našega razmišljanja je, da tudi mi rečemo Bogu iskren amen – da, tukaj in zdaj. Če bi bili radi še bliže Mariji, uporabimo njene besede in recimo: »Glej, Gospodov(a) služabnik (služabnica) sem, zgôdi se mi po tvoji besedi.«

Kaj bomo letos podarili Novorojenemu? Nenavadno bi bilo, če bi imeli darila za vse, na slavljenca bi pa pozabili. Molitev iz vzhodnega bogoslužja nam predlaga čudovito misel: »Kristus, kaj ti lahko podarimo v zameno, da si se za nas učlovečil? Vsaka stvar ti izkazuje hvaležnost: angeli s svojo pesmijo, nebo z zvezdami, modri z darovi, pastirji s češčenjem, zemlja z votlino, puščava z jaslimi. In mi: mi ti darujemo deviško Mater!«

Mi, se pravi vse človeštvo, ti darujemo Marijo!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 25-29. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.