33. nedelja med letom, 15.11.2020

Žena, rešena si

Prg 31,10-13.19-20.30-31; 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30

V prvem berilu današnje nedelje beremo slavno hvalnico ženi, ki jo moramo vsaj delno slišati. Takole pravi:

»Vrlo ženo, kdo jo najde!
Njena vrednost je daleč nad biseri.
Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša.
Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja.
Skrbi za volno in lan in dela s pridnimi rokami.
Milina je varljiva in lepota je prazna,
žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale.«

Ta, tako lepa hvalnica, ima neko pomanjkljivost, za katero ni krivo Sveto pismo, ampak čas, v katerem je bila napisana, in kultura, ki jo odseva. Če smo pozorni, lahko vidimo, da je hvalnica ženi v celoti v službi moškega. Hvalnica sklene: blagor možu, ki ima tako ženo. Ona mu tke lepe obleke, je slava njegove hiše in mu omogoča, da se z dvignjeno glavo sprehaja med prijatelji. Težko verjamem, da bi bile današnje žene navdušene nad to hvalnico.

Če hočemo poznati resnično in dokončno misel Svetega pisma o ženi, moramo gledati Jezusovo držo. Jezus ni bil – kakor bi rekli danes – »feminist«; nikoli ni analiziral ali izrecno kritiziral institucije in odnose med razredi ali med spoloma. Njegovo poslanstvo se umešča na raven, kjer razlika med moškim in žensko nima nikakršne teže. Oba sta Božja podoba, oba potrebujeta odrešenje.

Prav zato lahko Jezus razgali anomalije, ki so privedle do položaja podrejenosti ženske v odnosu do moškega. On je v odnosu do žena svoboden. Za razliko od vseh drugih jih ne doživlja kot past ali grožnjo, in prav to mu dovoljuje, da prekine s tolikimi predsodki. Ni mu pod čast, da se pogovarja z ženskami, da jih uči, da si izmed njih izbere učenke. Ko vstane od mrtvih, se najprej prikaže nekaterim ženam, ki tako postanejo njegove prve priče. Iz njegovih ust nikoli ne pride beseda prezira ali ironije do žensk, kar je bila svojevrstna dediščina kulture tistega časa, prežete z neke vrste sovraštvom do žensk, kar je opaziti še danes.

Jezusu je zdravje ženske enako pomembno kot zdravje moškega. Zato stori številna čudežna ozdravljenja v prid ženskam. Eden od Jezusovih čudežev me še posebno gane: ozdravljenje sključene žene. Beremo, da je nekega dne Jezus videl neko ženo, ki je bila osemnajst let »sključena in se sploh ni mogla vzravnati«. Jezus jo je torej poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Takoj se je vzravnala in slavila Boga (Lk 13,10 sl.).

Tista sključena žena, ki ji je Jezus zaklical: »Rešena si!« in ki je po tolikem času spet lahko dvignila glavo, videla ljudi v obraz, gledala nebo, poveličevala Boga in se počutila kot človek, se mi zdi zelo močan simbol. Ne predstavlja le ene od žensk, ampak je v tem dogodku živo predstavljen njihov položaj; to je neskončna vrsta žensk, ki hodijo sključene, pa ne zaradi bolezni hrbtenice, ampak zaradi zatiranja, ki so mu bile podvržene v skoraj vseh kulturah.

Kakšna osvoboditev, kakšno upanje se skriva v Jezusovem vzkliku: »Žena, rešena si!« Eno najbolj pozitivnih dejstev našega časa je gotovo pravična emancipacija žensk in enakost pravic. V okrožnici o dostojanstvu žene (Mulieris dignitatem) je papež Janez Pavel II. osvetlil prispevek, ki ga želi Cerkev dati v teh znamenjih časa. Ali lahko rečemo, da je čas »sključenih« žensk minil? Menim, da bi se na določenih ravneh osnovna osvoboditev žensk morala šele zgoditi. V mislih imam poseben vidik pogojenosti žensk, ki bi ga imenoval duh suženjstva.

Govorim predvsem o ženskah v določenih kulturnih okoljih, kjer je duh suženjstva še vedno močan in se mora osvobajanje žensk šele začeti. Ženske po razmeroma kratkem mladostnem obdobju, ko se jim je svet odpiral in se je zdelo, da je vse osvojila njihova mladost in ljubeznivost, postanejo žene in matere in naenkrat le še sužnje: sužnje svojim možem, sužnje otrokom, sužnje dela; ni več veselja, ni več lepote, skoraj vedno oblečene v črnino (kot vemo, je v družini vedno kakšno žalovanje). Res je, da so tudi prav nasprotni primeri, ko mož trpi zaradi žene, toda tokrat se posvečamo primeru, ki je pogostejši.

Rekli mi boste: »Toda ti pridigaš v nasprotju z evangelijem! Ali ne govori evangelij o odpovedi sebi, o mrtvičenju, samozatajevanju? Ali niso to evangeljske vrednote?« Odgovarjam: ne na ta način, ne gre za tovrstno mrtvičenje! Ta oblika suženjstva ne spodbuja življenja; preprečuje, da bi se človek radoval in razširjal veselje; preprečuje tudi, da bi svobodno trpel. Osiromaši družinsko življenje; otrokom vzame nekaj pomembnega. Ozdravljenje družine se mora začeti tudi tukaj. Ženi, ki je v hiši sužnja, pogosto prihaja naproti ljubimec zunaj hiše …

»Kristus nas je osvobodil za svobodo.« Če potem sledi trpljenje in odpoved – zaradi otrok, moža, tašče ali tasta – boste to naredili, vendar z veseljem, z notranjo svobodo. Svoboda, o kateri govorimo, nas napravlja svobodne za služenje, ne pa, da bi iskali lastno lagodnost: »Vi ste namreč poklicani k svobodi … služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13).

Svet potrebuje ženske ne le do njihovih petindvajsetih let; potrebuje jih tudi kasneje. Potrebuje njihovo dušo, ne le njihovega telesa! Zato prenehajmo s temi predstavami ženske, ki je zožena le na njeno telo, na njene prsi in komaj še kaj več. To je izkoriščanje ženske, popredmetenje. K sreči se v zadnjem času dviga proti temu toku tudi kakšen glas laika: »Kakšna potreba je – je pred kratkim zapisala pomembna laična predstavnica vlade –, da dosledno objavljajo gole ženske na naslovnicah tednikov, ki se imajo za aktualne in kulturne?«

Toda, sestre ženske, pozorno mi prisluhnite: ve niste le žrtve tega položaja, ampak ste vsaj deloma tudi sokrive. V Prvi Mojzesovi knjigi Bog nagovarja Evo in ji pravi: »Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16). Ena sama beseda, ki bolje, kakor dolge razprave, opiše usodo ženske v zgodovini. Ti, žena, boš po grehu občutila privlačnost svojega moža, gospodovalo ti bo nagnjenje ugodja do moža in ne boš se zavedala, da bo moški izkoristil prav ta položaj in ti bo gospodoval. Se res dogaja prav to?

Kaj je vaš delež krivde v vsem tem? Če mi dovolite, da vam iskreno spregovorim, bi rekel tole: ne smete snovati svojega življenja le v službi moškega, ne smete staviti vsega le na to, da bi mu ugajale in pritegnile njegovo pozornost in njegov poželjiv pogled. Če tako delate, se ne morete izogniti posledicam: ostale boste sužnje, moški bo videl v vas le spolnost in vas bo uporabil za reklamo, za pornografijo in za vse tisto, kar mu ugaja.

Pred časom je bila v Pekingu konferenca Združenih narodov o ženskah. Danes ves svet govori o enakih pravicah za moškega in za žensko. To je gotovo znamenje časov, nekaj zelo lepega. Toda če se omejimo le na pisanje »listin« o pravicah žensk in se ne zgodi globoko notranje ozdravljenje ženskega srca, ne bo Peking in vse druge konference prinesel nikakršne koristi in bo vse aktualno govorjenje o pravicah žensk ostalo mrtva črka.

Ženska (kakor tudi moški) ima na tej poti resnične osvoboditve močnega zaveznika: Svetega Duha. »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). On »pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16). On nam daje resnični smisel našega dostojanstva in svobode. Beremo, da je hčerka enega od francoskih kraljev zelo trdo ravnala s svojo mlado sobarico. Nekega dne ji je vsa vznemirjena rekla: »Mar ne veš, da sem hči tvojega kralja?« Mlada sobarica pa ji je mirno odgovorila: »In ti, kaj ne veš, da sem hči tvojega Boga?« Sveti Duh jo je dobro poučil.

V hebrejščini je ime za Svetega Duha – Ruach ženskega spola. Ne da bi se ne vem kako opirali na to, je gotovo, da gre za določeno sorodnost, soudeleženost, neko določeno sodelovanje med Svetim Duhom in žensko. V Svetem pismu se Sveti Duh imenuje Tolažnik; imenuje se tudi »Duh življenja«; tisti, ki »vliva mrazu živo toplino in ozdravlja bolno srce«. In kdo je bolj, kakor ženska, deležen teh odlik?

V Hvalnici stvarstva sv. Frančišek opeva luno in zvezde z besedami: »Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.« Rad bi posvetil to hvalnico ženskam in jim rekel: »Hvaljen, moj Gospod, v naših sestrah ženskah; na zemlji si jih ustvaril svetle, dragocene in lepe.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 330-334. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.