Mati zlata, odpri mi nebeška vrata
Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju.
Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje.
Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik, ki si vse življenje živel krepostno, kaj ti je bilo ob smrti v največjo tolažbo.«
»Kaj misliš?« ga vpraša Dominik.
»Morda to, da si ohranil do konca življenja krepost čistosti?«
»Že, tudi to, a ne samo to.«
»Morda ti je bilo v največjo tolažbo to, da si imel mirno vest?«
»Tudi to je dobro, a ni najboljše!«
»Morda ti je bilo v tolažbo upanje na nebesa?«
»Ne, ne samo to!«
»Morda so ti bila v tolažbo dobra dela?«
»Ne!«
»Kaj pa potem?«
»Ob smrti mi je bila v največjo tolažbo Marijina pomoč in varstvo. Povej svojim fantom, naj ne pozabijo priporočati se Mariji.«
V pesmi se na našo Mater obračamo s prošnjo: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.«