3. postna nedelja

Deset zapovedi

2 Mz 20,1–17; 1 Kor 1,22–25; Jn 2,13–25

Današnji evangelij, evangelij tretje postne nedelje, nas vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

Tokrat začnimo razmišljanje ob prvem berilu, ker v njem beremo zelo pomembno besedilo: dekalog –deset Božjih zapovedi.Prisluhnimo jim, da osvežimo spomin:

»Jaz sem Gospod, tvoj Bog: ne imej drugih bogov poleg mene!
Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga.
Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj.
Spoštuj očeta in mater.
Ne ubijaj.
Ne prešuštvuj.
Ne kradi.
Ne pričaj po krivem.
Ne žêli hiše svojega bližnjega.
Ne žêli žene svojega bližnjega.«

Sodoben človek pogosto ne dojame zapovedi. V njih vidi samovoljne Božjeprepovedi, nesprejemljiveomejitve, ki se postavljajo na pot njegovi svobodi. V resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni in njegove očetovske skrbi za človeka. »Naročam ti, da vestno izpolnjuješ zapovedi, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi« (prim. 5 Mz 6,3; 30,15 sl.): to, in ne kaj drugega, je namen zapovedi.

Nekoč sem poromal na goro Sinaj, kjer je Bog dal Mojzesu deset zapovedi, in sem opazil tole: na nekaterih nevarnejših delih steze so bila opozorila na nevarnost, ograje in zapore, ki so raztresenemu ali neizkušenemu popotniku preprečile, da bi zašel s poti in zgrmel v prepad. Prav to je namen zapovedi.

Zapovedi bi lahko primerjali tudi z nasipom ali pa jezom. Mnogi se spominjajo ali pa so vsaj slišali, kaj se je zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je reka Pad predrla nasipe v deželi Polesine, ali pa, kar se je zgodilo, ko je leta 1963 popustil jez v dolini Vajont in je cele vasi zalila voda in blato. Primerjava se ne zdi pretirana. Sami vidimo, kaj se dogaja v družbi, ko se načrtno teptajo nekatere zapovedi, kot recimo: ne ubijaj, ne kradi …

Na temelju desetih zapovedi je Bog zasnoval svojo zavezo z Izraelci in iz njih naredil »kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,6). Ko jim je Mojzes prinesel z gore deset zapovedi, je vse ljudstvo v en glas odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili!« (2 Mz 19,8). Odločitev, da hočemo pripadati Božjemu ljudstvu in vstopiti v zavezo z njim, je sama po sebi lastna krstu, danes pa nam je ponujena priložnost, da se kot odrasli osebno odločimo, na kateri strani hočemo biti.

Jezus je povzel vse zapovedi, pravzaprav vse Sveto pismo, v eno samo zapoved, ki je ljubezen do Boga in do bližnjega. »Na teh dveh zapovedih,« je rekel, »stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, tj. ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki so med bližnjimi najbližji, ne bom kradel, ne bom pričal po krivem. Sv. Avguštin je upravičeno rekel: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil, v dobro. Tudi če bo grajal in opominjal, bo zaradi ljubezni, v dobro drugemu.

V tej luči je razumeti tudi današnji evangelij. Kako naj si razložimo predstavo Jezusa, ki z bičem izganja iz templja trgovce, ki prevrača mize menjalcem in kliče: »Poberite se, proč od tod!«, ko pa je običajno blag in miroljuben? To razložimo prav z ljubeznijo, njegovo dejanje odseva misel »ljubi in delaj, kar hočeš«. Žene ga ljubezen do nebeškega Očeta, ljubezen do njega – pravi evangelij – ga je razjedala; pa tudi ljubezen do ljudi. Potrebno je vedeti, kdo so bili in kaj so počeli tisti menjalci in prodajalci golobov. Bližala se je velika noč. Za ta praznik so se običajno zgrinjali v Jeruzalem verni Judje z vseh koncev sveta; včasih je njih število presegalo dva milijona. Vsakdo je moral oddati tempeljski davek (dvodnevni zaslužek), ki pa so ga lahko plačali samo v krajevni valuti. Ker so prihajali z vsakovrstnim tujim denarjem, so ga morali zamenjati v tempeljskem preddverju, in pri menjavi so menjalci lahko iztisnili od teh ubogih ljudi vsoto, ki je odgovarjala enodnevnemu zaslužku. Enako je veljalo za prodajalce golobov. Skoraj vsi romarji so hoteli darovati malo ali veliko žival kot dar za tempelj. Tempeljski izvedenci so morali žrtev razglasiti za vredno. Če so bile živali kupljene zunaj templja, so jih skoraj gotovo razglasili za nevredne, zato jih je bilo treba kupiti znotraj tempeljskega prostora, kar pa je pomenilo plačati trojno ceno.

Jezus se je torej odzval na krivice, ki so jih zagrešili proti preprostim, in – še bolj splošno – na idejo, da je treba priti pred Boga z žrtvami in darovi, kakor da bi bilo potrebno plačati njegovo naklonjenost. Bog je ljubezen in od človeka želi le to, da prepozna to njegovo zastonjsko ljubezen in nanjo odgovori z izpolnjevanjem zapovedi. Jezus za svojega vzame klic prerokov: »Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13). »Glej, poslušnost (mojim zapovedim) je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov« (prim. 1 Sam 15,22).

Vrnimo se k zapovedim. Deset zapovedi je treba spolnjevati povezano; ni mogoče izpolnjevati petih, drugih pet (ali samo eno od njih) pa kršiti. Deset zapovedi sem primerjal z zaščitnimi ograjami ob poti na goro Sinaj, z nasipi ob reki in z jezom. Dovolj je umakniti palico ograje, da pademo v prepad, dovolj je, če reka prebije nasip na eni sami točki, in že poplavi vse pod sabo.

Nekateri ljudje so si glede tega ustvarili zelo čudno prepričanje. Nekateri mafijci skrupulozno spoštujejo očeta in mater, nikoli si ne bi dovolili »poželeti žene drugega«, in če njihov otrok preklinja, ga ostro pokarajo; toda kar zadeva prepovedi ubijanja, laganja, pohlepa po stvareh drugega, nastopi drugačna logika. Pregledati moramo lastno življenje, da bi videli, ali tudi mi ne delamo česa podobnega, se pravi, da natančno izpolnjujemo nekatere zapovedi in veselo kršimo druge, čeprav ne istih kot mafijci. Mi ne ubijamo in ne krademo, morda pa pričamo po krivem, ne spoštujemo očeta in matere, še posebej, če sta osamljena in ostarela, poželimo ženo (ali moža) drugega; ali morda koga sovražimo, kar pa je po Svetem pismu isto, kot da bi ga ubili (prim. 1 Jn 3,15).

Posebej bi rad izpostavil zapoved, ki je v nekaterih okoljih najpogosteje kršena: »Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda.« »Po nemarnem« pomeni brez spoštovanja ali, še huje, zaničljivo, z jezo, skratka preklinjati ga. V nekaterih pokrajinah ljudje uporabljajo kletvice kot neke vrste refren pri svojem govorjenju, in niti malo ne upoštevajo čutenja tistih, ki jih poslušajo. Veliko mladih fantov, še posebej, če so v družbi, kar naprej preklinja, ker so očitno prepričani, da bodo na ta način naredili vtis na dekleta v bližini. Toda fant, ki nima drugega sredstva, s katerim bi naredil vtis na dekleta, je res revež.

Dovolj bo preprost premislek, da bi razumeli, kako nesmiselno in kar neumno je preklinjanje. Ko nekdo ne veruje v Boga, kakšen pomen ima tedaj kletev? Proti komu je naperjena? Če pa človek verjame, da Bog je, kar velja za večino primerov, tedaj je – če dobro pomislimo – kletev nekaj strašnega. Kdor preklinja Boga, ga izziva, ga žali! Podoben je človeku, ki hodi po robu prepada in trpinči tistega, ki ga varno drži za roko, pri tem pa ne pomisli, da bi zgrmel v prepad, če bi varuh le za hip spustil.

Ljudje včasih rečejo: »To je navada, niti pomislil nisem; ušlo mi je iz ust, nisem hotel žaliti Boga.« Jaz pa vas sprašujem: če bi nas kdo vsakokrat, ko nas sreča, javno ozmerjal in bi se opravičeval, da tega ne dela iz hudobije, ampak le iz navade, ali bi sprejeli to njegovo opravičilo? Ko sem nekoč slišal, da so okoli mene preklinjali, sem v sebi začutil ogorčenje. Zdaj pa pogledam reveža, še posebej, če je mlad človek, z velikim usmiljenjem in žalostjo, ter sam pri sebi vzdihnem: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Če okoliščine to dopuščajo, pa preklinjevalcu preprosto rečem: »Zakaj preklinjaš? Bog je morda edini na svetu, ki ti hoče zares dobro.«

Toda ne moremo se ustaviti pri tihem obsojanju preklinjanja. To je treba spremeniti! Ta naloga pa ni stvar le tistega, ki preklinja, ampak tudi njegove žene, zaročenke, brata, sestre, očeta … Dolžnost ljubezni je, da blago in odločno pomagamo svojemu sorodniku, da spremeni nečastno navado, kot to počnemo pri kateri koli drugi razvadi. Kako goreče si prizadevamo, da bi dragega človeka prepričali, naj preneha kaditi, ker kajenje uničuje njegovo zdravje; zakaj se ne bi enako potrudili, da bi ga prepričali, naj preneha preklinjati?

Tam, kjer si odgovoren – doma, v tvoji trgovini, v tvojem baru, v tvoji pisarni, v tvojem taksiju – ne sme nihče nekaznovano preklinjati. Če lahko karkoli storiš, pa to zaradi človeškega ozira dopuščaš, je tako, kot da bi preklinjal tudi ti. Sokriv si. Če boš to storil umirjeno in spoštljivo, boš videl, da ti bodo pozneje hvaležni, in namesto da bi izgubil prijatelje, jih boš pridobil. V različnih javnih prostorih sem videl napis: »V tem prostoru ne preklinjamo.« To je pohvalna pobuda.

Toda ni dovolj prenehati preklinjati. Božja zapoved ne govori samo o tej negativni plati, ampak tudi o pozitivni. Potrebno je blagoslavljati, hvaliti, častiti Božje ime. Jezus nas je v očenašu učil izgovarjati: »Posvečeno bodi tvoje ime!« To pomeni: naj bo spoštovano, češčeno, razglašeno za sveto.

Še namig, ki bi lahko pomagal tistemu, ki je odraščal z žalostno navado preklinjanja in ima iskren namen, da se bo poboljšal. Za vsako kletvico, ki mu uide iz ust, naj ponovi: »Posvečeno bodi tvoje ime«, ali pa »Bog bodi hvaljen!«, »Hvaljeno bodi njegovo sveto ime!« Ali pa preprosto: »Gospod, odpusti mi in mi pomagaj, da tega ne bom več počel!«

Ob sklepu se spomnimo Janezovih besed, ko pove, da je izpolnjevanje zapovedi vprašanje ljubezni: »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3).

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2012, str. 70-74.