27. nedelja med letom, 3.10.2021

Oba bosta eno meso

1 Mz 2,18–24; Heb 2,9–11; Mr 10,2–16

Tema današnje nedelje je sveti zakon. Prvo berilo se začenja z vsem znanimi besedami:

»Gospod Bog je rekel: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’«

(Danes bi zlahka dodali podoben stavek: »Ni dobro za ženo, da je sama, naredil ji bom pomoč, ki ji bo primerna.’« ) Dandanes ogrožata zakonsko zvezo ločitev in razveza, v Jezusovem času pa jo je ogrožala odslovitev. V določenem smislu je bilo to še hujše zlo, ker je bila odslovitev krivična do žene. Mož je namreč imel pravico odsloviti ženo, žena pa ni imela pravice odsloviti moža.

V judovstvu sta se glede odslovitve kresali dve mnenji. Po prvem je bilo zakonito odsloviti ženo iz kakršnega koli razloga,seveda po presoji moža; po drugem pa je bil potreben resen razlog, ki ga je predvidevala Postava. Nekega dne so to vprašanje zastavili Jezusu v prepričanju, da se bo postavil na eno ali drugo stran. Dobili pa so odgovor, ki ga niso pričakovali.

»Zaradi vaše trdosrčnosti vam je (Mojzes) napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«

Z drugimi besedami: iz nikakršnega razloga ni dovoljeno odsloviti svoje žene ali pa zapustiti svojega moža. Čutim, da moram še enkrat spregovoriti o zakonski skupnosti. Nekdo je v šali rekel: »Kdo ve, kako se smejijo duhovniki, potem ko so obhajali poroko, ko pomislijo, v kakšne težave sta se podala.« Ne bo držalo. Ko z očetovskim srcem, ki ga v nas razvije duhovništvo, spremljamo novoporočenca, ki v soju bliskavic in pod ploho riža odhajata iz cerkve, občutimo naklonjenost in določen strah, ker vemo, da ju ne čaka lahka pot, zato ju pogosto čisto spontano še enkrat blagoslovimo. V tem duhu bi se rad obrnil na poročene, tako na verne kot na neverne, ker so v veliki meri problemi enaki za vse.

Poslušali smo klasično besedilo, ki obsoja razvezo. Toda jaz se ne mislim pridružiti že stotič izrečenemu obsojanju ločitve. Verni ljudje glede tega poznajo stališče evangelija in Cerkve. Raje bom nakazal, kako se Jezusova beseda ne omejuje na obsojanje ločitve, ampak pokaže tudi, kako ravnati, da se ne bi bilo treba zatekati k njej; da ne bi prišlo do točke, ko ločitev, če ne celo razveza, postane neizogibna. Evangelij skuša delovati preventivno, ne pa represivno.

Ob tem ni potrebno ne vem koliko govoriti o alarmantni krizi, ki v današnji družbi zadeva zakonsko skupnost. Ta nam je vsem pred očmi. Zakoni, ki pridejo v krizo že po nekaj mesecih; besede, kot so: »Naveličal sem se tega življenja«, »Odhajam«, »Če je tako, greva vsak po svoje«, je danes slišati med zakoncema že ob prvih težavah. (Mimogrede: mislim, da bi se krščanski zakonec moral spovedovati že preprostega dejstva, da je izgovoril eno izmed takih besed, kajti že samo izrečena beseda je žalitev edinosti in pomeni nevaren psihološki precedens.)

Tudi zakonska skupnost občuti vpliv današnje miselnosti »uporabi in zavrzi«. Če se kakšen aparat ali orodje nekoliko poškoduje, sploh ne pomislimo, da bi ga popravljali (dandanes ni več ljudi, ki bi opravljali te poklice), ampak ga takoj zavržemo. Hočemo novega. Če to miselnost naobrnemo na zakonsko skupnost, je to povsem zgrešeno in pogubno. Zakonska skupnost ni kakor porcelanasta vaza, ki se v teku časa obrabi, ne pa izboljšuje, in ko na njej opazimo razpoko, je že izgubila pol vrednosti, četudi jo zlepimo. To je pač del življenja, ki se podreja njegovim zakonom. Kako se ohranja in razvija življenje? Ali morda tako, da ga negibnega postavimo pod stekleni zvon, da bo na varnem pred udarci, spremembami in vremenskimi vplivi? Življenje je sestavljeno iz nenehnih izgubljanj, ki se jih organizem navadi vsak dan sproti popravljati; napadajo ga vsakovrstni virusi, ki jih organizem umno predvidi in premaga, ko spodbudi delovanje protiteles, vsaj dokler je telo zdravo. Zakonska skupnost bi morala biti podobna vinu, ki se s staranjem izboljšuje, ne pa slabša.

Vzemimo še drug primer, tokrat iz duhovnega sveta. Proces, ki vodi v uspešen zakon, je enak tistemu, ki vodi k svetosti. Ali morda lahko dosežemo svetost tako, da preprosto čakamo križem rok, da se ne damo na razpolago in ne zavihamo rokavov, kot da bi se že rodili sveti in bi tako ostali vse življenje, kakor kipi iz marmorja ali plastike? Nikakor! Pot svetosti je napor, ko človek pade in spet vstane, včasih celo globoko zablodi in hudo greši, potem pa se nekega dne iztrga iz vsega tega in začne novo življenje. Svetost je sad nenehnega spreobračanja in rasti.

Na tej poti svetniki gredo skozi krizo, ki jo imenujejo »temna noč čutov«, v kateri nič več ne občutijo; ni več navdušenja, ena sama suša, praznina; vse, kar zmorejo, je sad moči volje in napora. Temu sledi »temna noč duha«, ki je še hujša, kajti v njej ne pride v krizo le čutenje, ampak tudi razum in volja. Človek podvomi, ali je na pravi poti, ali se ni morda povsem zmotil. Popolna tema. Je vsega konec? Ne, to je preludij – napoved svetlobe, ki bo močnejša, ljubezni, ki bo čistejša. Popolnost je na koncu, ne na začetku. Vse skupaj ni bilo nič drugega kot očiščevanje. Potem ko so svetniki šli skozi te strašne krize, so se zavedeli, kako je bila njihova začetna ljubezen nečista, koliko je bilo iskanja samega sebe v vsem, kar so počeli. Boga so ljubili zaradi tolažbe, ki so jo prejemali, in ne le zaradi njega samega, povsem zastonjsko. Tudi pot z Bogom, kakor seveda pot z ljubljenim človekom v zakonski skupnosti, pozna t. i. »začetne milosti«: tolažbo, milino, privlačnost, zaradi česar se človeku zdi, da se je s prstom dotaknil nebes, vendar te ne trajajo večno.

Prepričan sem, da bodo številni zakonci v tem prepoznali lastno izkušnjo; no, vsaj tisti, ki so imeli pogum, da se niso prezgodaj vdali. Tudi ti se sedaj zavedajo, kako nepomembna sta navdušenje in polet prvih dni v primerjavi z resnično, pristno ljubeznijo, ki je zorela skozi vse te okoliščine. Če so prej ljubili moža oz. ženo zaradi zadovoljstva, ki jim ga je to dajalo, ga/jo danes morda ljubijo malce bolj zaradi njega/nje same-ga; to pomeni, da ljubijo drugega, ne samega sebe.

Kaj svetovati zakoncem, ki bi radi vsaj poskusili stopiti na to strmo pot, ki pa je polna obljub? Nekaj zelo preprostega: odkriti staro veščino krpanja, v katerem so bile naše stare mame in mame izjemne mojstrice! Miselnost »uporabi in zavrzi« je treba nadomestiti z miselnostjo »uporabi in zakrpaj«. Najbolj spretne stare mame so bile sposobne t. i. nevidnega krpanja; to pomeni, da so to naredile tako dobro, da je bil izdelek kot nov, brez kakršne koli sledi raztrganine.

Danes skoraj nihče več ne krpa; zdi se, kot da je pod čast nositi zakrpane nogavice, čevlje ali majico. Če že ne krpamo obleke, pa moramo uporabiti to veščino v zakonski skupnosti. Krpati raztrganine. Zakrpati jih nemudoma. Tisti, ki je krpal, je dobro vedel, da je skrivnost dobro opravljenega dela v tem, da se ga lotiš takoj, kajti s časom se luknja na nogavicah ali obleki tako poveča, da res ni več pomoči. Stari so glede tega skovali rek: »Principiis obsta … Posreduj ob prvih znakih: zdravilo bo slabo prijelo, če se je bolezen zaradi odlašanja razbohotila.« Če začnemo prehlad pravočasno zdraviti, ga lahko z aspirinom v dnevu ali dveh ustavimo; ko izbruhne, je en teden premalo.

Ni potrebno razlagati, kaj pomeni krpati raztrganine v življenju zakoncev. Sv. Pavel je glede tega dajal odlične nasvete: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.«, »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.«, »Nosíte bremena drug drugemu« (Ef 4,26–27; Kol 3,13; Gal 6,2).

Ne smemo dovoliti, da bi sovražnik zabil klin med mene in drugega. Včasih ta klin prihaja od zunaj. To je nejasno občutje do druge ženske ali moškega, katerega nevarnost občutimo. Tu je treba uporabiti načelo: »Principiis obsta: takoj, ob prvih znakih posreduj; prekini, prekini! Kaj hitro bo prepozno. Strast se bo razplamtela, ne boš je več obvladal in te bo kljub vsemu potegnila, kamor hoče ona, pogosto poleg razveze tudi v izgubo časti; v vsakem primeru pa v zlaganost pred seboj in pred drugimi. Teh nasvetov mi duhovniki nismo poklicani deliti le poročenim, ampak tudi nam samim. Težavo poznamo tudi neporočeni, ki smo na tem področju podvrženi krhkosti vseh, kot občasno, žal, poroča kronika.

Pomembno je dojeti, da se v procesu raztrganin in krpanja, kriz in reševanja zakonska skupnost ne obrabi, ampak raste, se izpopolnjuje, izboljšuje. Prav tako, kot to velja za življenje in svetost. Skrivnost je v tem, da znamo vedno začeti od začetka. Kakor življenje, ki se z vsakim jutrom in vsak trenutek začenja znova. Zavedati se, da je kljub vsemu, prav vsemu, mogoče, če to oba skupaj hočeta, začeti znova, izbrisati preteklost, začeti novo zgodbo.

Jezus je naredil svoj prvi čudež v Kani, da bi rešil srečo novoporočencev. Spremenil je vodo v vino in ob koncu so se vsi strinjali, da je bilo vino, s katerim so postregli na koncu, najboljše. Mislim, da je Jezus tudi danes pripravljen, če ga le povabimo na naše poročno slavje, narediti ta čudež in storiti, da bo poslednje vino – ljubezen in edinost zrelih let in starosti – boljša od tiste na začetku.