26. nedelja med letom, 27.9.2020

 Nečistnice bodo prišle v nebesa pred vami

Ez 18,25-28; Flp 2,1-11; Mt 21,28-32

V današnjem nedeljskem evangeliju nam Jezus še enkrat spregovori v priliki:

»Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ‘Sin, pojdi danes delat v vinograd!’ Ta je odgovoril: ‘Nočem.’ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ‘Grem, gospod,’ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo? Rekli so: ‘Prvi’.«

Sin, ki odgovori pritrdilno, pa besede ne drži, predstavlja tiste, ki so poznali Boga in spolnjevali njegovo postavo, ko pa gre za konkretno dejanje, ko gre za to, da bi sprejeli Kristusa, ki je »cilj postave«, so se umaknili. Sin, ki je odgovoril odklonilno, potem pa izpolnil naročilo, predstavlja tiste, ki nekaj časa niso živeli po postavi in Božji volji, ob srečanju z Jezusom pa so se pokesali in so sprejeli evangelij. Od tu Jezusov zaključek vpričo »velikih duhovnikov in starešin ljudstva«: »Resnično, povem vam: cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.«

Kaj nam danes govori ta evangeljska stran? Mislim, da tole: da pred Bogom besede in lepe obljube ne štejejo veliko, če jim ne sledijo dela. »Med besedami in dejanji je celo morje.« »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta.«

Kot lahko vidimo, Jezusova prilika ni oddaljena od življenja. To, kar Bog pričakuje od nas, je prav tisto, kar tudi mi v življenju pričakujemo drug od drugega. Vsaka mati pričakuje od svojih otrok ne le besedno, ampak dejansko ubogljivost; naklonjenost, ki ni v lahkih in hitro pozabljenih mladostnih obljubah v trenutku, ko nekaj potrebujem, ampak dejansko naklonjenost, ki je sposobna tudi žrtve.

Neka nedoslednost je za kristjana še posebej odvratna: namreč med tistim, kar izpoveduje in v cerkvi obljublja ali kadar moli, in med onim, kar zunaj, doma, na delovnem mestu je in dela. Skratka, da v cerkvi počne, kar je storil sin, ki je obljubil, v življenju pa tega ne stori, kakor je naredil oni drugi sin. Svet nas upravičeno sodi po naših dejanjih, ne pa po besedah. »Bolje je biti kristjan in o tem ne govoriti, kot pa o tem govoriti in ne biti,« je rekel mučenec sv. Ignacij Antiohijski.

Toda pozor: tudi to načelo je mogoče zlorabiti! So ljudje, ki ne verujejo ali pa vere ne prakticirajo in imajo vedno pripravljeno opravičilo: »O, saj so tisti, ki hodijo v cerkev, slabši od drugih!« S tem se opravičujejo, ker ne hodijo v cerkev in ne molijo. O merilu, ki ga uporabljajo, se da veliko razpravljati. Dobro in slabo se določa samo na podlagi njihovega okusa in zanimanja. Če žena hodi v cerkev, nanjo pade vse, vse mora požreti, vedno molčati, nikoli odgovoriti … Ne da bi upoštevali, da je tudi tisti, ki moli in se trudi živeti po evangeliju, samo človek in ima lahko svoje meje in svoje boje. In če že gre za nedoslednost, ta ni nikoli za nikogar opravičilo: vsakdo mora odgovarjati pred Bogom in pred svojo vestjo za tisto, kar počne, in ne za ono, kar počno drugi.

Potem, ko smo razložili osrednjo vsebino prilike, se moramo vrniti k zaključku, ki ga Jezus naredi iz nje:

»Resnično, povem vam: cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.«

Noben Kristusov izrek ni bil bolj zmanipuliran, kot je ta. Včasih so ustvarili kakor neke vrste evangeljsko avreolo okrog kategorije prostitutk, ko so jih idealizirali in postavljali nasproti tako imenovanih konzervativcev, ki naj bi bili brez razlike vsi pismouki in hinavski farizeji. Literatura je polna »dobrih« prostitutk. Dovolj je pomisliti na Verdijevo Traviato ali pa na blago Sonjo v Zločinu in kazni Dostojevskega!

Toda to je zelo hud nesporazum. Jezus predstavi skrajni primer, kot da bi hotel reči: »Celo prostitutke« – kdo bi si mislil – »bodo šle pred vami v Božje kraljestvo.« Prostitucija je tu prikazana v vsej resnosti in je mišljena kot primerjava, s katero je pokazana resnost greha tistega, ki trmasto zavrača resnico.

Predvsem pa se človek ne zaveda, da se z idealizacijo kategorije prostitutk idealizira tudi druge javne grešnike, ki jih v evangelijih vedno spremljajo oderuhi. Če Jezus v evangeliju postavi ob bok ti dve kategoriji, tega ne stori brez razloga; tako eni kot drugi so v svojem življenju denar postavili nad vse drugo.

Tragično bi bilo, če bi ta evangeljska beseda spodbujala kristjane, da bi bili manj pozorni v boju proti ponižujoči prostituciji, ki je danes v naših mestih dosegla alarmantne razsežnosti. Jezus je imel preveliko spoštovanje do ženske, da ne bi on prvi trpel zaradi tega, kar ženska postane, ko se znajde v tem položaju.

Jezus ne ceni prostitutke zaradi njenega načina življenja, ampak ceni njeno sposobnost, da spremeni in postavi v službo dobrega lastno sposobnost ljubiti. Kakor Magdalena, ki je po spreobrnjenju hodila za Jezusom vse do pod križa in je postala prva priča vstajenja (domnevano, da naj bi bila ena izmed njih). Tisto, kar je hotel Jezus zabičati s to svojo besedo, zelo jasno pove ob koncu: javni grešniki in prostitutke so se spreobrnili ob pridigi Janeza Krstnika, veliki duhovniki in starešine pa ne. Evangelij nas torej ne sili, da bi gnali moralistično kampanjo proti prostitutkam, še manj pa, da bi se norčevali iz tega pojava, kakor da bi bilo to nekaj nepomembnega.

Danes se med drugim prostitucija predstavlja v novi obliki in ji uspe služiti denar, ne da bi pri tem kar koli tvegali, kot so vedno tvegale uboge ženske, obsojene na cesto. Gre za prodajanje lastnega telesa, ko mirno ostanejo pod žarometi pred fotografskimi ali video kamerami. To, kar stori ženska, ki se predaja pornografiji in določeni pretirani reklami, je prodajanje lastnega telesa pogledom namesto dotikom. Tudi to je prostitucija, hujša od tradicionalne, ker se javno vsiljuje in ne spoštuje svobode in čutenja ljudi. Gre torej za neko obliko nasilja. Zdi se mi, da bi ta pojav danes v Jezusu izzval enak srd, kot ga je imel do hinavcev svojega časa. Kajti gre prav za hinavščino. Delamo se, kot da je vse v redu, vse neškodljivo, da ne gre za prestopke, nikakršne nevarnosti za nikogar, ko se celo premišljeno ustvarja ozračje nedolžnosti in naivnosti v dajanju lastnega telesa v hrano poželenju drugega.

Po tem dolžnem pojasnilu se mi zdi, da bi izdal evangeljskega duha, če ne bi osvetlil tudi upanja, ki ga ta Kristusova beseda ponuja ženskam, ki so se v najrazličnejših življenjskih okoliščinah (pogosto zaničevane) znašle na ulici, večinoma kot žrtve brezvestnih zvodnikov. Evangelij je veselo oznanilo, oznanilo odrešenja, upanja, tudi za prostitutke. Morda celo najprej zanje. Jezus je hotel, da bi bilo tako.

Mislim, da ne bo veliko prostitutk, ki bi brale ali poslušale te moje besede, a četudi bi bila ena sama, ne bi rad zamudil priložnosti (ali ne pusti dobri pastir devetindevetdesetih in gre iskat eno samo, ki se je izgubila?). Rad bi, da bi evangelij zažarel pred njenimi očmi, da bi lahko odkrila, da je nekdo, ki je ne obsoja, ampak jo pozorno ljubi: Jezus Kristus.

Evangelij nam govori o javni grešnici (ne vemo, ali je bila ista Magdalena ali neka druga oseba, a to sploh ni pomembno), ki je nekega dne, izzivajoč poglede vseh, stopila v hišo, kjer je bil Jezus in je »vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem« (Lk 7,36 sl.). Kaj jo je sililo k temu koraku? Tega človeka je slišala govoriti o usmiljenju in odpuščanju. V njegovih besedah in v njegovem pogledu je prvič zaznala, da obstaja neka vrsta ljubezni, ki je ni nikoli poznala. V njej se je rodilo upanje in to je naredilo vse ostalo. Na njenem obrazu ni bilo več sramu, v njenem srcu ni bilo več zaničevanja same sebe. Rodila se je nova ženska, ki je ni več ničesar strah. Našla je pravo ljubezen.

Navzočim, ki so se pohujševali, je Jezus rekel: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila,« potem pa se je obrnil k ženi in ji rekel: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!« Kakšna tiha revolucija se je zgodila tistega dne! Od takrat naprej nihče ni za vedno zaznamovan, nihče ni zaradi slepe usode prisiljen ostati to, kar je. Možno se je spremeniti. Prostitutka lahko postane apostol, svetnica, svetilnik za vso Cerkev. Zgodovina nas spominja na različne prostitutke, ki so postale spokornice, puščavnice in velike svetnice. Za Marijo Magdaleno je najbolj znana Marija Egipčanka, ki jo častijo vsi kristjani Vzhoda. Jezus je res prišel, da »reši to, kar je izgubljenega«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 294-298. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.