26. dan šmarnic

Luč rešilna si v temi, roka potopljenim

Matjaž Puc je v knjižici Spreobrnjenje zapisal:

»Nekega dne sem v neki cerkvi, v katero sem spet skrivaj vstopil, opazil Marijino podobo. Pod njo je bilo napisano nekako takole: ‘Marija še nobenemu ni odklonila njegove prošnje.’

Priznam, da do takrat še nisem mislil na Marijo. Ker sem vero črpal zgolj iz Svetega pisma, sem imel do božje Matere bolj površen odnos. Vse moje misli so bile usmerjene h Kristusu, človeku-Bogu, ki daje grešnikom možnost, da postanejo odrešeni ljudje…

Ko sem torej videl Marijino sliko in napis pod njo, me je nenadoma prešinilo: ‘Marija, to je rešitev!’

Tisti dan sem se prvič v življenju naučil zdravamarijo. Ker sem že slišal za rožni venec, sem ga nekje kupil in začel redno moliti. Vsako molitev rožnega venca sem začel in končal z besedami: ‘Sveta Marija, prosim, usliši mojo veliko prošnjo, da pridem v Cerkev tvojega Sina!’

Bila je pomlad in imel sem enaintrideset let. Milost se mi je počasi odpirala. Odkril sem Marijo, njeno češčenje in njeno ljubezen do grešnikov. Ne da bi drugi vedeli, sem si na samotnih izletih izbiral njena božja pota: Sveto goro, Brezje in Višarje. Hodil sem do cerkva peš in ves čas molil v duši zdravamarijo in druge kratke molitve, ki sem se jih že prej naučil.«

Marijina največja želja je, da bi ljudi pripeljala k svojemu Sinu. Ker nam hoče pomagati, se zanima za nas, pri svojem Sinu prosi za nas in nas tudi opominja. Tiste, ki so velikodušni, vabi k zadoščevanju za grešnike in k darovanju žrtev za njihovo spreobrnjenje. Že pri prvem prikazanju v Fatimi, 13. maja 1917, je pastirčke vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. V posvetilni molitvi ob obisku kipa fatimske Marije smo obljubili, da bomo radi zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in za grehe našega naroda. Naše zaupanje v Marijino pomoč lepo izraža pesem: »Ljuba Mati milosti, upanje zgubljenim, luč rešilna si v temi, roka potopljenim.«