Vodi, Marija, po pravi nas poti
Dekle je na surov način zapustila mater in odšla po svetu. Zašla je v grešno življenje. Bolna in duševno strta je sklenila, da se vrne domov k svoji materi. Ker jo je bilo sram, da bi prišla domov podnevi, zato je prišla ponoči, da bi je nihče ne videl. Ko pride do vrat, so bila na stežaj odprta. S tesnobo v srcu vstopi. Zagleda mater z rožnim vencem v roki. V strahu, da se je materi zmešalo, zakliče: »Mama, kaj ti je, zakaj imaš sredi noči vrata odprta?« Mati ji mirno in blago odgovori: »Glej, odkar si odšla, so ta vrata odprta noč in dan. Vedela sem, da se boš vrnila. Da bi ti olajšala vrnitev, sem imela vrata vedno odprta in te čakala.«
Prilika o izgubljenem sinu se ponavlja. Izgubljeni sinovi in izgubljene hčerke bodo do konca sveta. Kakor jih čaka nebeški Oče, da se vrnejo v njegov o
bjem, tako jih čaka tudi duhovna Mati Marija. Pa ne samo čaka. Pri Bogu stalno prosi zanje. Boli jo, da ljudje z grehi žalimo njenega Sina. V Fatimi je pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, z zelo žalostnim izrazom prosila: »Naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je že zelo žaljen.«
Zgodba pripoveduje, kako je neki fant vsak dan šel v cerkev in tam molil pred Marijino podobo s sedmimi meči. Ko je zopet prišel, je videl, da ima Marija poleg sedmih mečev še osmi meč. Spomnil se je, da je padel v smrtni greh in da je ta osmi meč njegov greh, ki prebada Marijino srce. Spovedal se je, se vrnil k Marijini podobi in videl, da ima zdaj samo sedem mečev.
Zločinec Karel Demichelis (Demikelis) je bil obsojen na smrt. Sv. Jožef Kafasso se je zaman trudil, da bi ga spravil z Bogom in Cerkvijo. Ko so ga po Torinu peljali na morišče, so prišli mimo Marijine kapelice s podobo Žalostne Matere božje. Obsojenec je prosil, naj ustavijo. Odkril se je, in s solzami v očeh pozdravil Marijino podobo. Bil je zanj trenutek izredne milosti. Zaprosil je duhovnika Kafassa, naj ga spove.
Da tudi mi ne bi krenili s prave poti, se zatekamo k naši nebeški Materi: »Vodi, Marija, po pravi nas poti, da nas nobena skušnjava ne zmoti; varuj in brani nas vse dni, da nas sovražnik ne dobi.«