2. velikonočna nedelja – bela, nedelja Božjega usmiljenja

Prvi dan v tednu

Apd 4,32–35; 1 Jn 5,1–6; Jn 20,19–31

Evangeljski odlomek na nedeljo po veliki noči je isti v vseh treh bogoslužnih ciklusih in ima v središču dogajanja Tomaža, ki ne veruje, če ne vidi. Ker sem ta dogodek komentiral lansko leto, lahko tokrat osvetlimo drugo temo. Evangeljski odlomek nam govori o dveh prikazovanjih Vstalega apostolom v dvorani zadnje večerje; obe prikazovanji sta se zgodili »prvi dan v tednu«.

»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, je stopil mednje in jim rekel: ‘Mir vam bodi!’ … Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri.«

Vztrajanje pri kronologiji teh dveh prikazovanj je zgovorno; kaže evangelistov namen, da predstavi Jezusovo srečanje z učenci v dvorani zadnje večerje kot prototip nedeljskega občestva Cerkve.

Nedelja se rodi s Kristusovim vstajenjem. Jezus vstane »prvi dan v tednu«. Na večer tistega dne se prikaže učencem, ki so bili zbrani v dvorani zadnje večerje, in jim da svojega Duha in svoj mir. Kristjani ta dan poimenujejo »Gospodov dan«. Prvo pričevanje o tem novem imenu najdemo v Knjigi razodetja, kjer Janez pravi, da se je »na Gospodov dan«, tj. na nedeljo, zamaknil (prim. Raz 1,10). Na ta dan se zbirajo verniki; mednje pride Jezus »pri zaprtih vratih«, tj. ne od zunaj, ampak od znotraj, v evharistiji; učencem da mir in Svetega Duha; pri obhajilu se ga učenci dotaknejo, celo prejmejo njegovo ranjeno in vstalo telo ter izpovedo svojo vero vanj.

Ko je krščanstvo po Konstantinu postalo prevladujoča vera, je nedelja prevzela mesto judovske sobote tudi kot državni praznik in dala ime prvemu dnevu v tednu, ki se je dotlej imenoval »dan sonca«. (To poimenovanje se je ohranilo v anglosaških deželah: angleško Sunday in nemško Sonntag namreč pomeni »dan sonca«).

Za kristjane se tretja zapoved nanaša na nedeljo.

»Posvečuj Gospodov dan!«

Posvečevati nedeljo pomeni tri stvari: iz nje narediti dan za Gospoda, zase in za bližnjega.

Nedelja mora biti predvsem dan za Gospoda. Predstavljajmo si ribiče na barki ali pa mornarje na odprtem morju. Ure in ure so bili pozorni na mreže in na ribolov ali pa na plovbo, ne da bi se ozirali na kaj drugega. Potem pa pride trenutek, ko je potrebno spet vzeti v roke krmilo barke, pogledati na zemljevid in videti, ali plovejo v pravo smer. Sicer bi tvegali, da bi zadeli v kakšno drugo ladjo ali pa v čeri. Tako je tudi v življenju. Po šestih dneh dela, poslov, skrbi, se je nujno ustaviti, preveriti, ali smo na pravi poti, ali uresničujemo namen svojega življenja. Redno in najbolj celovito sredstvo, za verne pa tudi nujno, da bi to uresničili, je udeležba pri nedeljski maši. Tam poslušamo Jezusovo besedo, spominjamo se njegove smrti in vstajenja; pri obhajilu se ga dotaknemo, kakor Tomaž. To je globok vdih svežega zraka za našo dušo. Nedeljska maša je lahko, in običajno tudi je, čas najpomembnejšega srečanja na podeželju ali v mestni četrti, čas, ko se srečamo, kjer se pozdravimo v prazničnem ozračju, ko prekinemo anonimnost, ki tako zelo razčlovečuje današnje življenje.

Rekel sem, da je nedelja tudi dan zase. V svoji modrosti je Stvarnik določil, da naj bo tudi dan, ko človek najde samega sebe in svojo svobodo. Ko se zave, da ima telo, ki ga je potrebno obnoviti, razum, ki ga je treba gojiti, družino ali prijatelje, s katerimi je treba biti. Nedelja ni neke vrste davek, ki bi ga Bog zaračunal človeku za čas (»šest dni tebi za delo in posle, en dan za moje usluge«); to je dar za človeka, da bi branil tisto, kar je v njem najdragocenejše. Potrebno je vedno znova odkrivati lepoto in potrebnost prazničnega počitka. Organizacija dela in neodložljive potrebe družine so lahko včasih opravičilo za nedeljsko delo, toda to ne sme postati pravilo in ne sme zapolniti vseh nedelj in vse nedelje.

V to področje spadata tudi igra in razvedrilo. Človek potrebuje tudi to, da bi prekinil napor in se izognil stresu. Rad rečem, da se Bog kot očka razveseli, ko vidi svoje otroke, kako se igrajo. V igri je skrita modrost. Prav glede tega se lahko veliko naučimo od otrok. Igra nam pomaga, da se ne jemljemo preveč zares. V konstruktivne oblike usmeri naš vzgib po tekmovalnosti in prednjačenju. Ljudje današnjega časa nismo več sposobni prekiniti dela z igro, ker smo delo spremenili v igro. To je nevarna, zastrašujoča igra. Za mnoge lahko celo vojna postane igra. Pogosto smo videli celo otroke, ki so prisiljeni v pravo vojno, z brzostrelko na ramenih ali v rokah. Koliko bolje bi bilo, če bi se odrasli učili igre od otrok, namesto da male učijo, kako se vojskovati!

Tudi iti na stadion na različna tekmovanja ni slabo. To je način skupnega razvedrila in oblika druženja. Kvarno pa je, ko to postane tako pomembno, da se ljudje v nedeljo brez nogometa počutijo kakor izgubljene in se sprašujejo: »Kaj pa naj zdaj počnem?« Tako človek dela škodo samemu športu, ker od njega pričakuje absolutno preveč, nekaj, česar ne more dati. Od tod se rojeva nasilje na stadionih. Iz športa so napravili najpomembnejši trenutek tedna in če razočara, je to katastrofa. »Človek ne živi samo od kruha,« je rekel Jezus. Danes bi morda rekel: »Človek ne živi samo od nogometa!«

In kaj naj rečemo o diskoteki? Diskoteka sama v sebi ni nekaj pokvarjenega (mladi imajo pravico, da si izberejo svoj način preživljanja prostega časa, kakor to počnemo odrasli); zgrešene pa so oblike, ki si jih je privzela: nenaravni in zelo škodljivi urniki, razpečevanje mamil; skratka, interesno izkoriščanje zabave mladih. Mladim bi rad zastavil vprašanje, ki naj jim seže do srca: se ti zdi človeško in vredno otroka, da morajo tvoji starši plačevati z neprespanimi nočmi, s tesnobo, s povišanim srčnim utripom in (Bog ne daj!) z grenkimi solzami za vse življenje, tvoje nekajurne zabave? Pomisli na to vsaj kdaj pa kdaj, ko v soboto zvečer odhajaš od doma. V ne tako oddaljeni prihodnosti se boš sam znašel v položaju, v katerem so danes tvoji starši: s kakšnim srcem boš tedaj rekel svojim otrokom, naj ne gredo v diskoteko, naj ne ostanejo tam do zgodnjih jutranjih ur? Izraz »dan po soboti« v našem pogovornem jeziku ne kliče več v zavest misli na vstajenje, na praznik in veselje, ampak na mrtve v prometnih nesrečah … Zdi se, da so naslednje Jezusove besede danes namenjene mladim:

»Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Mr 2,27).

Sobota je za mlade, za njihovo zdravo zabavo, ne pa mladi za soboto, da bi bili žrtve mode in interesov »gospodarjev sobote«.

Končno je nedelja tudi dan za druge. Nedeljo lahko preživimo tudi tako, da lajšamo trpljenje in smo na večer zadovoljni in obogateni. Tako smo preživeli zares »lepo nedeljo«. Ni namreč globljega veselja, kot da se čutimo za nekoga koristni, da privabimo nasmeh na obraz človeka, ki pozna le žalost. Vsakogar izmed nas obkrožajo potrebe in trpljenje, ki naj bi ga lajšali. Ostareli, osamljeni, invalidi. Tudi to je način, kako posvečujemo praznik. Za vsako izmed teh drž pravi Jezus: »To ste storili meni!«

Ob tem bi rad spomnil na dogodek iz romana Zaročenca. Ko je bila Lucija osvobojena iz rok Innominata, so jo peljali v hišo vaškega krojača. Bila je nedelja in sredi kosila se je krojač na lepem ustavil, kot da bi se nečesa spomnil. Na krožnik je naložil jedi, ki so bile na mizi, priložil kruha, postavil krožnik na prtič, ga povezal za vogale in rekel starejši deklici: »Vzemi.« V drugo roko ji je dal steklenico vina in naročil: »Pojdi k vdovi Mariji; izroči ji vse to in ji reci, naj se s svojimi otroki malo poveseli. Stori to prijazno in ne dajaj vtisa, da ji prinašaš miloščino« (24. poglavje). Koliko človečnosti in koliko krščanskega čuta je v tem dejanju, ki ga lahko v različnih oblikah storimo vsi! To me spominja na lepo svetopisemsko besedilo, ki ga bomo skupaj prebrali, preden se poslovimo, saj nekako povzema vse, kar smo povedali o nedelji:

»Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte! … Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8,9 sl.).

Naj bo Gospodovo veselje resnično vaša moč – vsem vam želim lepo nedeljo!

Vir. Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 91-94.