2. velikonočna nedelja – bela, 24.4.2022

Šel je pred pekel

Apd 5,12-16; Raz 1,9-11a.12-13.17-19; Jn 20,19-31

Današnji evangelij pripoveduje o vstalem Jezusu, ki se prikaže učencem v dvorani zadnje večerje na velikonočni večer in spregovori o znamenitem dogodku o Tomažu, ki ne veruje, če ne vidi. Ta odlomek smo komentirali pretekli dve leti in deloma smo se ga dotaknili tudi preteklo nedeljo. To nam omogoča, da se dotaknemo nekaterih besed iz drugega berila: velika noč kot zmaga nad smrtjo in peklom. Vstali osebno govori in pravi:

»Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja«.

Kristusov zmagoslavni spust v pred pekel je tudi v apostolski veroizpovedi, se pravi v najstarejši Veroizpovedi Cerkve: »Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal«. Tudi prvo berilo iz pisma apostola Petra pravi, da je Kristus »v tem Duhu šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi« (1 Pt 3,19).

Za ponazoritev te teme moramo iti v šolo naših vzhodnih bratov, kjer je ta tema izredno pomembna. To je tudi priložnost, da enkrat posvetimo pozornost in izrazimo naše občudovanje Cerkvi, ki združuje večino kristjanov v Vzhodni Evropi in je po nauku in ustroju najbližja katoliški Cerkvi.

Najprej moramo pojasniti sledeče: kako to, da katoličani in pravoslavni ne obhajamo velike noči na isti dan, ampak jo pravoslavni običajno obhajajo eno ali več nedelj za nami? Naj takoj razložim. Nicejski koncil je leta 325 skupen datum velike noči, ki je do leta 1582 veljal za vse kristjane. Tega leta je papež Gregor XIII. prenovil stari »julijanski« koledar, ki se od slej imenuje »gregorijanski« koledar. Grki te spremembe niso sprejeli, tudi zato ne, ker se papež z njimi ni posvetoval, in tako se je začelo obhajati veliko noč na različen datum na vzhodu in na zahodu. Med različnimi krščanskimi Cerkvami je namera, da bi v korenini rešili to težavo s tem, da bi določili nedeljo, ki bi bila vsako leto ista in bi tako zaobšli dvojno praznovaje in s tem povezane težave.

Pravoslavni pogled na veliko noč je ves povzet v ikoni tega praznika. V skladu s to upodobitvijo se Jezus ob vstajenju ne dviga, ampak se spušča. Da bi dojeli to razliko, pomislite na določene zahodne upodobitve vstajenja, recimo na upodobitev Piera della Francesca. Tu se vse odvija na zunaj, gibanje je v dviganju, ne v spuščanju. Vzhodna ikona hoče poudariti, da se Jezus spušča »z močno roko in iztegnjenim laktom« v skrivnostni svet pokojnih (kraljestvo mrtvih, had), da bi Adama in Evo ter ljudstvo pravičnih osvobodil smrti, kot je nekoč šel v Egipt in iz sužnosti rešil Izraelsko ljudstvo. Kristusovo vstajenje udejanja nov, univerzalni velikonočni »eksodus« vsega človeštva.

Na vzhodnih ikonah, kjer se Kristus spušča v kraljestvo mrtvih, nas posebno nagovarja njegova moč in zmaga, ki izžareva iz njega.

Bogoslužje v tem prepoznava uresničenje psalma, ki pravi:

»Razbil je bronasta vrata in presekal železne zapahe« (Ps 107,16).

Naša današnja znanstvena miselnost s težavo odkrije natančen pomen Jezusovega spuščanja v kraljestvo mrtvih. Težava se poraja iz dejstva, da to stvarnost dojemamo preveč snovno. Kraljestvo mrtvih je bolj stanje kot pa kraj. Besede Veroizpovedi ne opisujejo svojevrstno mitično potovanje Jezusove duše v osrčje zemlje, ampak označujejo duhovni pomen in učinek vstajenja: odrešenje, ki ga je pridobil Kristus, absolutno dosega vsa bitja, »tista v nebesih, na zemlji in pod zemljo« (prim. Flp 2,10). Nobeno področje na zemlji in nobeno zgodovinsko obdobje – niti tista, ki so bila prej – niso izključena iz pridobitev njegove velike noči.

V tem smislu ima Jezusovo spuščanje v kraljestvo mrtvih čudovito sporočilo tudi za današnjega človeka. Starodavni cerkveni oče je zapisal: »Ko slišiš govoriti, da se je Jezus spustil v kraljestvo mrtvih in osvobodil duše, ki so bile vklenjene v grobovih, ne misli, da so te reči zelo oddaljene od teh, ki se dogajajo danes. Verjemi mi, tvoje srce je grob« (sv. Makarij Egiptovski).

Naše srce je včasih res grob, ker v njem kraljuje smrt, obup, tesnoba, strah, predvsem pa greh. Ali pa preprosto naveličanost in smrtna sivina. V kraljestvo mrtvih se lahko spustimo tudi živi. O tem bo gotovo nekaj vedel tisti, ki se je na lepem zavedel odvisnosti od droge ali alkohola in je v brezizhodnem položaju; prav tako tisti, ki se zave, da je njegov zakon vstopil v obdobje teme in globokega nerazumevanja in namesto nebes postaja pekel; in oni, ki prihaja od zdravnika z ugotovljeno usodno diagnozo v rokah ali pa živi v globokem depresivnem stanju. Mislim, da ni potrebno še naprej nizati primere: življenjske okoliščine in primeri so različni in veliko številčnejši, kot si sploh lahko predstavljamo.

To so okoliščine, v katerih lahko današnji moški ali ženska živo in osebno izkusi Kristusovo veliko noč. Kristus se ni le enkrat spustil v kraljestvo mrtvih; tja se neprestano spušča. Kjer koli je en sam človek, ki iz svojega »pekla« kliče k njemu in k njemu izteguje svojo roko, kot to počneta Adam in Eva na vzhodni ikoni, on slavno stopi do njega in ga povleče ven. Razsvetli njegove temine, mu vlije novo življenje in upanje. Obudi ga od mrtvih.

Kaj mora storiti tisti, ki hoče v svojem življenju obnoviti to izkušnjo? H Kristusu mora stegniti tisto nevidno roko, ki je vera. Verovati mora, da ga vstali Kristus lahko in hoče osvoboditi. Potrebno je moliti, klicati. Vsi poznamo psalm, ki nosi naslov De profundis. Poznamo ga, ker so ta psalm nekoč v latinščini peli pri vsakem pogrebu in pri sleherni molitvi za rajne. Začenja se takole:

»Iz globočine kličem k tebi, o Gospod,
Gospod, usliši moj glas« (Ps 130).

Toda ta psalm ni bil napisan za mrtve, ampak za žive. »Globočina«, iz katere psalmist dviga svoj glas, ni globina vic (ki jih takrat sploh še niso poznali), ampak je to greh in bolečina. Naučimo se ga moliti na ta način. Ko človek izkusi, da je bil povlečen iz globin tesnobe in žalosti, so razumljive besede nekega starega cerkvenega očeta, ki se oznanjajo v pravoslavnem velikonočnem bogoslužju: »Včeraj sem bil mrtev s Kristusom, danes sem se z njim vrnil v življenje. Včeraj sem bil z njim pokopan, danes sem z njim vstal«.

Starodavno izročilo, podedovano od Judov, je bilo prepričano, da je bil svet ustvarjen v pomladanskem enakonočju, v najbolj milem obdobju leta, zato je velika noč, ki pade prav v to obdobje, kakor obletnica stvarjenja, rojstni dan sveta. Ponovno rojevanje narave po hladni zimi je kakor simbol tega, kar se na duhovnem področju dogaja ob Kristusovem vstajenju. Sv. Zeno, ki je zavetnik Verone, je v enem svojih govorov rekel: »Na ta dan, ko se je oddaljila melanholija pretekle zime, so zaradi nežno božajočega zahodnega vetriča, vsepovsod vzbrstele livade, zadehteli so raznovrstni in raznobarvni cvetovi. Kdo ne razume, da je vse to nebeška podoba velike noči?«.

21. maja 1996 so bili v Tibhiriniji v Alžiriji umorjeni štirje menihi trapisti. Eden od njih, brat Luc, je že pred časom dal na stran avdio kaseto, na kateri je bila posneta pesem, katero si je žele, da bi mu jo zapeli na dan njegovega pogreba. Nekaj tednov pred pokolom, ob njegovem osemdesetem rojstnem dnevu, jo je predvajal svojim sobratom, da se ja ne bi zmotili. To ni bila cerkvena pesem, pač pa je bila pesem Edith Piaf Je ne regrette rein, (Ne, ničesar ne objokujem). Prisluhnimo prevodu, ker verjamem, da tisti, ki zmore vzeti besede te pesmi za svoje, v pomenu, ki so ga imele za brata Luca, lahko mirno reče, da je enkrat v svojem življenju udejanjil veliko noč.

»Ne, nič od nič, ničesar ne objokujem …
Ne dobrega, ki sem ga prejel, ne slabega. Vse mi je enako.
Vse je plačano, pometeno, pozabljeno.
Posmehujem se preteklosti.
S svojimi spomini sem zanetil ogenj,
Moje nevšečnosti, moja ugodja, še bolj jih potrebujem!
Pometene ljubezni, z njihovimi »tremuli«.
Za vedno pometeni. Začenjam znova.
Ne, nič od nič, ničesar ne objokujem …
Moje življenje, moje radosti, vse se začenja danes s Teboj«.

Edina sprememba v tej velikonočni različici pesmi je ta, da je sklepni »Ti« pisan z veliko začetnico. To je Kristus. Pomislimo na vse tiste, ki so pred kratkem prišli iz temnega predora; na tiste, ki so razočarani ali prevarani v njihovi ljubezni končno našli v Kristusu možnost in moč, da ponovno začnejo od začetka. Pomislimo na Magdaleno, ki sreča Jezusa v velikonočnem jutru in videli bomo, v kakšni v novi svetlobi zažarijo tiste sklepne besede: »Moje življenje, moje radosti, vse se začenja danes s Teboj«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 113-117. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap