2. postna nedelja, 28.2.2021

Poslušajte ga!

1 Mz 22,1–2.9a.10–13.15–18; Rim 8,31b–34; Mr 9,2–10

Evangeljski odlomek nam spregovori o Jezusovem spremenjenju. Nekega dne je vzel Jezus s seboj tri svoje učence in se z njimi povzpel na visoko goro (izročilo pravi, da na goro Tabor). V nekem določenem trenutku je začelo Jezusovo obličje žareti v izjemni svetlobi; prikazala sta se Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Za nekaj trenutkov je bila božanskost Božjega Sina – sicer skrita pod njegovo človeškostjo – kakor osvobojena in Jezus se je tudi navzven pokazal tak, kakršen je resnično bil: luč sveta. Vse je napolnilo izjemno ozračje miru in sreče, tako da se Peter ni mogel zadržati in je vzkliknil: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« Takrat se je pojavil oblak, ki jih je obdal, in iz oblaka je prišel glas, ki je rekel:

»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

S temi besedami je Bog Oče človeštvu dal Jezusa Kristusa kot edinega in dokončnega učitelja. Velelnik »Poslušajte ga!« je napolnjen z vso Božjo avtoriteto in z vso Božjo ljubeznijo do človeka. Poslušati Jezusa v resnici ni le dolžnost in pokorščina, ampak je tudi milost, privilegij, dar. On je resnica: če bomo hodili za njim, se ne bomo varali; on je ljubezen: ne išče drugega kakor našo srečo.

Zdaj pa kot običajno prenesimo to sporočilo še v naše življenje.Besedi »Poslušajte ga!« seveda nista namenjeni le onim trem učencem, ki so bili na gori Tabor, ampak Kristusovim učencem vseh časov. Seveda pa si moramo zastaviti vprašanje: »Kje Jezus govori danes, da bi ga lahko slišali?«

Jezus nam govori predvsem po naši vesti. Vsakokrat, ko nam vest očita, da smo kaj slabega storili, ali pa nas spodbuja, naj storimo nekaj dobrega, nam govori Jezus po svojem Duhu. Glas vesti je neke vrsteprevodnik, ki je v nas zato, da nam posreduje Božji glas.

Toda vest sama še ne zadostuje. Lahko ji je ukazati, naj reče tisto, kar bi mi radi slišali. Naša sebičnost jo lahko popači, celo utiša. Zato jo morata razsvetljevati in podpirati evangelij in cerkveno učiteljstvo. Evangelij je posebno izbrano mesto, kjer nam Jezus danes govori. Nešteto ljudi je to v svojem življenju izkusilo. Ljudje se radi razvedrijo in ob tem ne razmišljajo o nobeni pomembni stvari; zato tako radi spremljajo zabavne programe, igre in kvize. Ko pa se družina spopada s krizo, z veliko neprijetnostjo, takrat se zave, da se le evangeljske besede dotikajo problema in nam imajo nekaj povedati. Vse druge besede zvenijo prazno in nas puščajo same v primežu naših težav.

Jezusov evangelij poslušajo tudi zunaj ožjega kroga njegovih učencev. Ideal »nenasilja« je na primer navdihnil Gandija; iz njegovega dopisovanja z ruskim pisateljem Tolstojem vemo, da ga je poleg njegove hindujske kulture navdihovalo branje evangeljskih blagrov. Tudi utemeljitelji marksizma, posebno Engels, so prepoznavali v evangeliju navdihujoči izvir nekaterih najbolj tehtnih načel svojega socialnega nauka. Jezus govori »velikokrat in na veliko načinov« (Heb 1,1) in včasih njegov glas doseže tudi nas kristjane kot odmev onih, ki so zunaj Cerkve.

Seveda je to izjema. Redni kraj, kjer nam danes govori Jezus, je Cerkev, govori nam po njenem izročilu in učiteljstvu naslednikov apostolov. Njim je Jezus rekel: »Kdor posluša vas, posluša mene!« Iz izkušnje vemo, da lahko evangeljske besede pogosto različno razlagamo; lahko jih kdo prikroji tako, da ljudje v nekem določenem okolju slišijo tisto, kar hočejo slišati. Kdo nam bo zagotovil verodostojno razlago, če ne Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil prav s tem namenom? Zato je pomembno, da si prizadevamo spoznavati njen nauk, da ga spoznavamo neposredno, kot nam ga razlaga, ne pa preko interpretacije sredstev družbenega obveščanja, ki je pogosto popačena in omejena.

Zdaj pa moram zamenjati register. Skoraj enako pomembno, kot je vedeti, kje danes Jezus govori, je pomembno tudi vedeti, kje ne govori. On zagotovo ne govori po čarovnikih, vedeževalcih, čarodejih, piscih horoskopov, dozdevnih zunajzemeljskih sporočilih; ne govori na spiritističnih seansah, po okultizmih. V Svetem pismu glede omenjenega beremo tale opomin:

»Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči« (5 Mz 18,10–12).

To so bili tipični načini poganskega odnosa do božjega, ki so ljudje s pomočjo vedeževalcev gledali v zvezde ali pa v drobovje živali in letenje ptic. Med njimi sta bili dve posebni vrsti duhovnikov, ki so se ukvarjali samo s tem; imenovali so se Àuguri (od tod izraz za voščilo ali napovedovanje prihodnosti) in Àuspici (od tod izraza zaželeti in želja). Odnos z božanstvom ni temeljil na pokorščini, zaupanju in ljubezni, ampak na prekanjenosti. Božanstvu je bilo treba z zvijačo izmakniti njegove skrivnosti in njegove moči.

Ko Bog reče: »Poslušajte ga!«, je vsega tega konec. En sam je srednik med Bogom in ljudmi; nismo več prisiljeni, da bi »tipaje«spoznavali Božjo voljo in bi se posvetovali s tem ali onim. V Kristusu imamo vse odgovore.

Danes so, žal, ti poganski obredi spet v modi. Kadarkoli oslabi resnična vera, poraste vraževernost. Za primer vzemimo med vsemi najbolj neškodljivo stvar: horoskop. Lahko bi rekli, da skoraj ni časopisa ali radijske postaje, ki svoji publiki ne bi dnevno ponujala horoskopa. Za odrasle ljudi z nekaj kritičnosti in ironije ni to nič drugega kot neškodljivo zavajanje, neke vrste igra in kratkočasenje. Toda če pogledamo stvar v daljšem časovnem razdobju: kakšna miselnost se ustvarja predvsem pri mladostnikih in odraščajočih? Začenjajo verjeti, da v življenju uspeh ni odvisen od napora, posvečanja študiju in vztrajnega dela, ampak od nedojemljivih zunanjih vplivov; od tega, da na svojo stran pridobiš lastne moči ali pa moči drugih. Še huje pa je, da vse to vodi v razmišljanje, da za slabo in dobro nismo odgovorni mi, ampak je vse odvisno od zvezd. Na misel mi prihaja lik Don Ferranteja. Ker je bil prepričan – pripoveduje Alessandro Manzoni – da kuga ne prihaja od okužbe, ampak od »usodnega križanja Saturna in Jupitra«, se seveda pred njo niti malo ni zaščitil in je zaradi nje umrl: »medtem ko se je jezil na zvezde« (Zaročenca, 37. poglavje).

Osupljivo je gledati, kako tisk, ki ima za seboj slavno preteklost, ali pa druga javna sredstva obveščanja, ki bi morala odigrati vzgojno vlogo, ravnajo nevzgojno s pomočjo stvari, ki jim niti oni sami ne verjamejo.

Opozoriti moram še na neko drugo področje, kjer Jezus ne govori, vendar mu ves čas dajejo besedo. To so t. i. zasebna razodetja, nebeška sporočila, prikazovanja in različni glasovi. Ne govorim, da Kristus in Devica Marija ne moreta govoriti tudi preko takih sredstev. To sta v preteklosti že storila in to seveda lahko delata tudi danes. Toda preden vzamemo zares, da gre za Jezusa in Marijo, ki govorita, ne pa za bolestno fantazijo posameznika ali pa še slabše, za prekanjence, ki izkoriščajo dobro vero ljudi, je treba imeti zagotovila. Na tem področju je treba počakati na sodbo Cerkve in je ne prehitevati. Če počakamo, ničesar ne izgubimo, kajti medtem imamo že vse tisto, kar nam je potrebno za spoznanje Božje volje in za življenje po njej, če seveda to hočemo. Dante Alighieri je dobro povedal kristjanom svojega časa:

»Kristjani, bodite previdni:
ne bodite kakor peresce v vetru
in ne verjemite, da vas vsaka voda umije.
Imate novo in staro zavezo
in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
to naj vam zadostuje za odrešenje« (Raj V,73–78).

Sv. Janez od Križa je rekel: »Odkar je Bog na gori Tabor rekel o Jezusu ‘Poslušajte ga!’, je on sam na neki način onemel. Povedal je vse, nič novega ni, kar bi še razodel. Kdor zahteva od njega nova razodetja ali odgovore, ga žali, kot da še ni dovolj jasno vsega povedal. Bog še naprej vsem ponavlja isto besedo: ‘Poslušajte ga! Berite evangelij: tam boste našli več in ne manj od tistega, kar iščete.’«

Današnji evangelij nam sijajno prikazuje Jezusa Kristusa kot učitelja Cerkve in človeštva. Tudi mi se spustimo z našega malega Tabora, nesoč v srcu močan odmev Očetovega povabila: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2012, str. 66-69.