2. nedelja po božiču, 5. 1.2020

Beseda je meso postala

Sir 24,1-4.8-12; Ef 1,3-6.15-18; Jn 1,1-18

Današnji evangeljski odlomek je isti kakor na božič: to je prolog četrtega evangelija. Dovolj je, da zazveni začetek in že se spomnimo vsega ostalega:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.«

Ustavimo se pred tem čudovitim evangeljskim odlomkom z notranjim razpoloženjem in z vprašanji nekoga, ki ga prvič posluša. Kdo je ta Beseda, o kateri teče beseda? Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Kaj pomeni izraz Beseda? Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist, je Logos in lahko pomeni dve stvari: Razum ali pa Beseda oz.bolje: kar obe stvari skupaj. Zakaj je Jezus dobil to ime? Zato, ker je on dokončna Beseda Boga človeku, polnost in celovitost razodetja.

Prolog lahko beremo kot veličasten pogled vere na Boga, človeka in svet. To je povzetek vsega. Danes imamo radi vse kompaktno, se pravi zgoščeno na majhnem prostoru. Kompaktno je magična beseda trgovine: kompaktni disk, kompaktni slovarji, kompaktni priročniki. Prolog je nekaj podobnega na duhovnem področju. Vse, kar nam bistvenega pove vera o Bogu, o človeku in o svetu, predvsem pa o Kristusu, je povzeto na tej strani.

O Bogu nam je rečeno, da je eden, vendar ne samotar. Ob sebi, v svojem »naročju« ima Sina, svojo živo Besedo, popolno podobo samega sebe. V kali je že navzoč nauk o Sveti Trojici.

O svetu nam je rečeno, da je bil »ustvarjen po Besedi«. V ateističnem pogledu svet nima razlag; je posledica naključij ali pa v temo zavitih zakonov evolucije. Tu pa je, nasprotno, rečeno, da je že na začetku sveta njegova razlaga: ta je v Besedi, ki jo ima Bog v svojih mislih, »ob sebi«. Pomenljivo je, da se evangelij po Janezu začenja z isto besedo, kot se začenja pripoved o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi: »V začetku …«. Tu tokrat gre za neki drug »začetek«, absolutni in ne relativni začetek.

Vprologu končno stopi pred nas Človek kot bitje, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Lahko sprejme luč in moč, da bi postal Božji Otrok ali pa vero zavrže in ostane v temi.

»In luč sveti v temi,

a tema je ni sprejela …

Tistim pa, ki so jo sprejeli,

je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Luč in življenje imamo od njega, od Besede:

»V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.«

Te trditve se lahko zdijo abstraktne, zelo daleč od zanimanja današnjih ljudi ali pa morda lahko v hipu popolnoma spremenijo življenje kakšnega človeka, če nekega dne ta luč začne resnično »svetiti« nad teboj.

Zdaj pa se moramo ustaviti ob morda najpomembnejši in pretresljivi trditvi prologa:

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«

Vemo, kaj to pomeni za nas kristjane. Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, se je spustil v telo Device in tako postal človek kakor mi. »Med nami je razpel svoj šotor«. To je osrednja krščanska resnica, ki nas skupaj z resnico o Sveti Trojici razlikuje od vsake druge religije. Skoraj vse religije si predstavljajo razum kot možnost »dviganja« k Bogu, gradijo nekakšno piramido, na vrhu katere bi lahko srečali božanstvo. V krščanstvu pa se zgodi prav nasprotno: Bog je tisti, ki se je spustil med ljudi in nas vse vodi k sebi kot narobe obrnjena piramida, ki vsa s konico sloni na zemlji. Ta Sin »z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3).

Toda omenjeni Janezov prolog je kristjane vedno spominjal še na neko drugo resnico: da tudi v njihovem življenju beseda mora postati meso, kar pomeni, da se mora vera izražati v delih, ljubezen se mora spremeniti v konkretna dobra dela. Če ne, pravi sv. Jakob, je mrtva. Goethe je v Faustu takole parafraziral prvi verz prologa: »V začetku je bilo dejanje«. Ni povsem zgrešil; v Bogu sta namreč beseda in dejanje eno. Beseda se nikoli ne vrača k njemu, ne da bi obrodila to, za kar jo je poslal. Beseda naredi to, kar pomeni.

Žal pa to ne drži za nas. Naša velika nevarnost je prav v tem, da se osredinimo na besede, nikoli pa ne preidemo k dejanjem. Jezus nas v evangeliju nenehno opozarja na to nevernost: »Ne tisti, ki pravi, ampak tisti, ki izvrši«; v nebeško kraljestvo ne bo vstopil tisti, ki samo posluša besedo, ampak tisti, ki jo uresničuje. Nekega dne je Jezus v povezavi s tem povedal tole priliko: Neki človek je imel dva sina. Prvemu je rekel: Sin, pojdi delat v moj vinograd. Sin je odgovoril: Oče, grem, pa ni šel. Oče je rekel isto tudi drugemu sinu in ta je odgovoril: Oče, ni mi do tega, da bi šel; potem pa se je pokesal in odšel. »Kdo od obeh« – je vprašal Jezus na koncu – »se vam zdi, da je izpolnil očetovo voljo? Mar tisti, ki je privolil, pa nič naredil, ali pa tisti, ki je odklonil, potem pa šel? Odgovor je: drugi, ne pa prvi.«

To nas uvaja v resno razmišljanje. Kdo je pri Bogu bolje zapisan: verni človek, ki pozna evangelij, a ga nikakor ne udejanja, ali neverni, ki ga ne pozna, pa se trudi živeti po vesti in delati dobro bližnjemu? Odgovor prepuščam vam. Mučenec sv. Ignacij Antiohijski je rekel: »Bolje je biti kristjan in o tem ne govoriti, kot pa o tem govoriti, pa ne biti.«

Nekje sem prebral nič kaj spodbudno anekdoto. Enega od laiških moralističnih filozofov devetnajstega stoletja (imena niti ni potrebno navajati) so nekega večera našli v nekem lokalu v vse prej kot primerni družbi. Eden od prijateljev ga je vprašal, kako lahko spravi v sklad to in tisto, o čemer je pisal v svojih knjigah; on pa je mirno odgovoril: »Ali ste kdaj videli prometni znak, ki bi se gibal v smer, v katero kaže?«. Čudovit, vendar beden odgovor. Ljudje namreč ne vedo, kaj naj počnejo s takimi »prometnimi znaki«, ki kažejo na smer, v katero je treba iti, oni pa se ne premaknejo niti za centimeter. »Ljudje raje prisluhnejo pričam kot pa učiteljem«, je upravičeno rekel Pavel VI.

V času, v katerem smo dobesedno pod poplavo besed, sporočil, oglasov, izrečenih in natisnjenih besed, je potreben posebne vrste post; post od besed. Naj iz naših ust ne prihajajo nepotrebne besede, v nas pa naj ne vstopa množica nekoristnih, celo praznih in škodljivih besed. Potrebno se je razstrupiti. Manj govoriti in več narediti.

Konkretno se lahko odločimo, da bomo storili kakšno dobro delo, kakšno domače opravilo, ne da bi o tem komu govorili, preprosto molče, da bi nekako nadomestili za vse tiste priložnosti, ko smo govorili, kaj vse bi bilo potrebno storiti, sami pa tega nismo naredili. V sebi razvijajmo čut za stvari, ki ostanejo na skrivnem med nami in Bogom ali pa vsaj med nami in našo vestjo.

Rad bi sklenil s trditvijo, s katero se sklene Janezov prolog; ta nam omogoča videti osrednje mesto Besede v našem odnosu do Očeta:

»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 57-60. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.