2. nedelja po božiču

Sir 24,1–4.8–12; Ef 1,3–6.15–18; Jn 1,1–18

Na sam božični dan nas raztresa vse polno stvari, zato nam ostane le malo časa in pozornosti za premišljevanje o resničnem pomenu praznika. Prav zato bogoslužje podaljšuje božični praznik v t. i. »božični čas«, ki traja vse do Gospodovega razglašenja. S tem hoče ponuditi priložnost tudi vsem tistim, ki tega iz različnih razlogov še niso storili, da bi božič obhajali kot resnični praznik vere. Temu je namenjena prav današnja nedelja. Povabljeni smo, da se povrnemo v Betlehem in vnovič stopimo pred jaslice brez skrbi, kaj bomo podarili, koga povabili in obiskali, koga poklicali po telefonu … Iz oči v oči pred skrivnostjo. Tudi evangelij je isti, kot je bil na sam božični dan. Gre za Janezov prolog, ki ima vrhunec v stavku:
»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«
V vseh treh bogoslužnih krogih na drugo nedeljo po božiču beremo prav ta evangeljski odlomek. Ker smo ga komentirali že lani, lahko tokrat naredimo nekaj drugega: predstavimo lahko evangelij po Janezu v njegovi celovitosti, kot sem v letu A naredil za preostale tri sinoptične evangelije. Tako bomo zaradi tega razširjenega pogleda tudi laže razumeli posamezne odlomke, ki jih bomo prebirali v tem letu, kakor laže razumemo smisel posameznega kamenčka, če imamo pred seboj celoten mozaik.
Preostale tri evangelije – po Mateju, Marku in Luku – beremo vsako leto po enega. Janez pa nima vsega leta zase, ampak je v vsakem od treh krogov umeščen v t. i. »močne čase« (božič, velika noč), kjer gre za največje skrivnosti vere.
Simbol evangelista Janeza je orel; kakor orel leti višje od vseh drugih ptic, tako se evangelij po Janezu zaradi svoje globine in drznosti dvigne nad vse. In kakor ima orel izjemno oster vid, da lahko z višine vidi vse, kar se premika v globinah dolin in v goščavi, tako je med evangelisti Janez, čeprav tako povzdignjen, tisti, ki nam večkrat posreduje natančnejše podatke o času in krajih. Pove nam, na primer, koliko stebrišč je imela kopel Betesda, kako se po hebrejsko imenuje kraj, kjer je bil Jezus obsojen, ob kateri uri se je srečal pri studencu s Samarijanko ali kdaj je Jezus umrl na križu.
Po starodavnem izročilu je četrti evangelij napisal apostol Janez, ki se v evangeliju skriva pod vzdevkom »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. O njegovem avtorstvu so podvomili nekateri moderni strokovnjaki, ki so razvijali različne alternativne hipoteze. Vendar jim ni uspelo prodreti in izriniti tradicionalnega mnenja, ki je še naprej najbolj sprejeto. Njihova kritika pa je pomagala osvetliti nekatere točke v izročilu, ki so silile k iskanju primernejših odgovorov.
Odgovor na nekatere kritike je prišel celo iz egiptovskih peščenih sipin. Odlomek iz evangelija po Janezu so namreč pred nekaj leti našli na papirusih iz prve polovice 2. stoletja, kar je razblinilo mnenje, da naj bi četrti evangelij nastal precej kasneje. Če so bili odlomki tega evangelija že takrat prepisani in so prišli v Egipt, je moral izvirni zapis nastati vsaj kakšno desetletje prej, okoli leta 100 po Kristusu, o čemer pričuje izročilo.
Najpogostejši ugovor je predvsem različnost evangelija po Janezu od preostalih treh. Ta argument je treba vzeti resno. Ne gre le za nekatere podrobnosti, ampak je ves ton tega evangelija drugačen. Jezusovo učenje ni zapisano v prilikah in kratkih izrekih kot v preostalih evangelijih, marveč v dolgih in oblikovanih govorih. Njegovo božanstvo je veliko bolj izrecno izpričano. Nekaterih odmevnih dogodkov, kot recimo vstajenje Lazarja, sploh ne najdemo v drugih treh evangelijih.
A tudi za to dejstvo imamo prepričljiv odgovor. Janez piše nekaj desetletij pozneje in predpostavlja poznavanje treh evangelijev. Njegov namen ni ponavljati, kar so povedali prejšnji trije, ki so pripravili prvo poročilo o Jezusovem življenju in nauku. Janez namenja svoje učenje ožjemu in bolje pripravljenemu krogu učencev, zato na primer ne govori o ustanovitvi evharistije, veliko prostora pa nameni Jezusovemu govoru o kruhu življenja (prim. Jn 6), ki pomaga dojeti njen globlji pomen.
V evangeliju po Janezu imamo očitno pred sabo razmišljanje in poglabljanje Jezusovih besed, kakor je to storila Cerkev. V skladu s krščanskim verovanjem pa je pomembno, da je ta nadaljnji razvoj navdihoval Sveti Duh, zato ni nič manj »verodostojen« od preostalega učenja. Ali ni Jezus prav zato, da bi učence pripeljal k »popolni resnici«, obljubil Svetega Duha? Ko je avtor četrtega evangelija poročal o vsem, kar se je zgodilo na Kalvariji, je zapisal:
»Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali« (Jn 19,35).
Pred takšnimi besedami je težko podvomiti o tem, da gre za očividca, razen če postavimo pod vprašaj dobronamernost tistega, ki to piše.
Ko smo pregledali teh nekaj kritičnih opomb, usmerimo našo pozornost na samo evangeljsko besedilo. Jasen namen evangelija po Janezu je voditi bralca k veri v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, da bi lahko imeli življenje v njegovem imenu (prim. Jn 20,31). Rdeča nit pripovedi je postopno razodevanje Besede, ki je meso postala, kakor luč, ki si utira pot skozi temo. Obnovimo lahko temeljne stopnje, kot da bi imeli pred seboj posamezna dejanja drame (tudi zato, ker je to v resnici izjemno dramatično besedilo). Ne bi vam smelo biti pretežko slediti razlagi, saj smo vse to, čeprav le po delih, že velikokrat brali in poslušali, in nam je domače.
Na začetku je »visokoleteči prolog«, kjer ugledamo luč v njenem izviru, onstran časa:
»V začetku je bila Beseda
in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog …
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi« (Jn 1,1–4).
Potem se začne prvo dejanje: prva štiri poglavja. Luč začenja svetiti in je z veseljem sprejeta. Janez Krstnik, ki je »pričeval o luči«, prepozna Jezusa; njegovi prvi učenci gredo z navdušenjem za njim (»Našli smo Mesija!«); v Kani naredi svoj prvi čudež; tudi Samarijanka in njeni someščani verujejo vanj. Zdi se, da se vse začenja z najboljšimi obeti. Ko pa Jezus okrepi svojo zahtevo po veri, se v odnosu do njega začenjata izrisovati dve skupini ljudi.
Drugo dejanje: od petega do dvanajstega poglavja. Priča smo naraščajočemu kontrastu in polarizaciji stališč. V nekem trenutku Jezus sam izzove določeno razjasnitev. Ob ugovarjanju, ki sledi njegovemu govoru o kruhu življenja, se obrne k učencem in jih vpraša: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter odgovori:
»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,67–68).
Od tega trenutka naprej raste nasprotovanje voditeljev (pismoukov, farizejev in učiteljev postave), ki že razmišljajo, kako bi se ga znebili, medtem pa se skupina njegovih učencev vedno tesneje povezuje z njim. Kontrast se kaže predvsem ob nekaterih velikih »znamenjih« ali čudežih, ki jih Jezus naredi: ob pomnožitvi kruha, ozdravljenju sleporojenega, obujenju Lazarja.
V velikih dramah osebe niso že takoj na začetku razdeljene na dobre in hudobne, ampak se to zgodi sčasoma v moči odločitev, ki jih sprejmejo pred očmi gledalca. Tako se zgodi tudi tukaj. Na temelju drže, ki jo zavzamejo pred Kristusom, ki je luč, se odloča o usodi vsakega od njih. Stojimo pred veliko dramo človeške svobode.
Tretje dejanje: od trinajstega do sedemnajstega poglavja. Scenografija se povsem spremeni. Zdaj ni več tempelj, jezero, trgi in ulice, na prostem, ampak soba s slovesno pogrnjeno mizo. Rekli bi »notranja scena«. Jezus sedi ob mizi z najbližjimi privrženci, razodeva jim skrivnosti o sebi in najgloblje vidike svojega nauka. To so t. i. »poslovilni govori«, ki jih v velikonočnem času beremo pri bogoslužju. Tukaj jim popolnoma odpre svoje srce. Učence imenuje »moji otročiči« in »prijatelji«; spodbuja jih, naj se ne razkropijo, ko bodo prišle preizkušnje. Sebe primerja s trto in učence z mladikami. Dá jim novo zapoved, naj se ljubijo med seboj in jim naroča, naj bodo med seboj eno, kot je on eno s svojim Očetom. Predvsem pa jim obljubi Svetega Duha, ki bo z njimi kot tolažnik in zagovornik. To je zatišje pred nevihto, ki jo naznanja Judova navzočnost v dvorani zadnje večerje.
Tako prihajamo k zadnjemu dejanju, ki obsega del od osemnajstega do enaindvajsetega poglavja. Nasprotje izbruhne. Jezusu sodijo, ga obsodijo in križajo kot navadnega hudodelca. Zdi se, da je zmagala tema. To so v antičnih dramah imenovali »katastrofa«. Toda ta zmaga ne traja dolgo. Jezus tretji dan vstane, prikaže se Magdaleni in učencem, pošlje jih po vsem svetu oznanjat večno življenje tistim, ki so voljni sprejeti vero. Tukaj vsaka primerjava odpove. Nobena človeška drama se nikoli ni končala z zmago onstran smrti.
Še nekaj misli za sklep. Osupli smo nad podvigom, ki ga je Janezu v njegovem evangeliju uspelo pripeljati do konca. Zajel je teme, simbole, pričakovanja, vse tisto, kar je bilo versko živega tako v judovskem kot helenističnem svetu, vse pa je služilo eni sami ideji ali bolje eni sami osebi: Jezusu Kristusu, Božjemu Sinu, Odrešeniku sveta. Evangelist se je naučil »jezika« ljudi svojega časa, da bi v njihovem jeziku z vsemi svojimi močmi glasno oznanil Besedo, ki odrešuje. Vse to ima v sebi dragocen namig za Cerkev današnjih dni. To, kar je storil Janez, bi morali narediti tudi mi.
Evangelij po Janezu je tudi evangelij dialoga. Jezus se vedno znova pojavlja v dialogu: z Nikodemom, s Samarijansko, z Marto, z učenci, z Judi, s pogani – pogovarja se tako podnevi kot ponoči. To nas spominja, da naj bi bilo tudi naše prvo orodje evangelizacije dialog. Z vsemi: z vernimi in nevernimi. Dialog, ki temelji na skupnem iskanju Resnice.
In še vprašanje: kako je lahko Janez prodrl v Jezusovo skrivnost? Očetje so to pogosto razlagali takole: pri zadnji večerji je »naslonil glavo na Jezusove prsi«; razodetje je zajel pri samem izviru. Ne smemo pozabiti tudi neke druge podrobnosti: ko je Janez pisal svoj evangelij, je bila v njegovem domu ob njem Jezusova Mati, ki mu je bila izročena pod križem.
Morda pa je zadnja razlaga prav v imenu, pod katerim se Janez ponižno skrije v svojem evangeliju: »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. On je čutil, da ga Jezus ljubi, zato ga je tudi sam ljubil z vso svojo mladostno gorečnostjo. Nobeden izmed učencev nikoli ni bil tako navdušen nad svojim učiteljem kot prav Janez nad Kristusom, in brezštevilne so duše, ki jih je on skozi stoletja okužil s to svojo ljubeznijo. Upajmo, da bo to storil tudi z nami.
Še nasvet. Če ste se naveličali brati običajne tedenske uspešnice, berite evangelij po Janezu. To je dvatisočletna uspešnica!