18. nedelja med letom, 1.8.2021

Vera in dvom

2 Mz 16,2–4.12–15; Ef 4,17.20–24; Jn 6,24–35

Zadnjič smo komentirali čudež pomnožitve kruha in rib. Če dobro pomislimo, se ta čudež ponavlja vsakokrat, ko tako kot sedaj, razlagamo evangelij. Pripravljena razmišljanja so kot pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ki jih je imel tisti deček. Preko izgovorjene in pisane besede se dogaja čudež pomnožitve, ki pride do mnogih ljudi. Ena od značilnosti besede je, da jo hkrati poslušajo mnogi, ne da bi se pri tem razdelila in zmanjšala. Upam celo, da boste po tej pomnožitvi kruha besede pobrali »koščke, ki so ostali«: se pravi, da bo nekaj od tega, kar je vsakdo razumel, lahko po njem doseglo tudi tistega, ki ga ni tukaj.

Zdaj pa posvetimo vso pozornost današnjemu evangeliju. Najprej kratka zemljepisna umestitev. Takoj po pomnožitvi kruha se je Jezus, da bi se izognil navdušenju ljudstva, skupaj z apostoli prepeljal na drugo stran jezera. Toda ljudstvo ni odnehalo; nekateri so stopili v čolne in so jih dohiteli. Prav v shodnico v Kafarnaumu je umeščen dolg Jezusov govor o kruhu življenja in v današnjem evangeljskem odlomku je njegov uvodni del.

Jezus takoj razume, da ga ti ljudje iščejo predvsem zato, »ker so jedli kruh in se nasitili«. Ustavili so se ob znamenju, niso pa dojeli njegovega pomena. Ne iščejo njega, ampak njegove čudeže. Vse nadaljevanje govora ni nič drugega kot Jezusovo potrpežljivo prizadevanje, da bi jim pomagal povzpeti se k drugemu kruhu, k tistemu, ki »prihaja iz nebes in daje svetu življenje« in da je to on sam s svojo besedo in s svojim življenjem:

»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«

Na vprašanje ljudi: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?«, Jezus odgovarja z zelo pomembnimi besedami:

»Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

S to trditvijo postavi Jezus vero vanj za temelj vsega govora, ki ga bo izrekel. Nima smisla govoriti o evharistiji, če v Jezusu ne prepoznamo Božjega Sina in kruha, ki prihaja iz nebes in daje življenje ljudem. Brez te vere evharistija postane magični ritual, s katerim človek skuša pridobiti naklonjenost božanstva in si pridobiti gmotne ugodnosti, ali pa postane zgolj sveti in bratski obed v čast božanstvu, brez resničnega občestva z njim. Evharistija pa je predvsem »skrivnost vere«, kot to oznanjamo pri vsaki maši. Jezus je lahko resnično in telesno navzoč na oltarju, toda če ne verujem, je zame, kakor da ga ni. Je tako, kakor da bi orkester igral čudovito glasbo za popolnoma gluhega človeka.

Vendar ob tej priložnosti ne želim govoriti predvsem o sami veri, ampak raje o njenem nasprotniku in oviri, ki se imenuje dvom. K temu nas vabi zgodovina enega najbolj znanih evharističnih čudežev, ki se je zgodil v Bolseni in katerega relikvije so danes izpostavljene v češčenje v stolnici v Orvietu. Neki češki duhovnik je na poti v Rim maševal v Bolseni in med mašo so ga napadali dvomi o resnični Jezusovi navzočnosti v kruhu in vinu; teh dvomov ga je Jezus čudežno rešil, ko je hostijo, ki jo je duhovnik držal v roki, spremenil v živo meso, iz katerega je tekla kri.

Tisti duhovnik ni bil ne prvi ne zadnji, ki se je moral boriti proti dvomu. Tukaj je še en primer: »Star sem petinpetdeset let in vse od otroštva sem vedno trdno verjel in verujem v Boga, verujem v Jezusa Kristusa in v njegov nauk. V življenju nisem nikoli pustil praznične maše in obhajila, čeprav sicer to ni bilo najbolj pogostno. Skušam živeti kot kristjan tako v krogu družine, na delovnem mestu in v družbi. Kje je torej težava? V tem, da dvomim o Kristusovem božanstvu. Vsakokrat ko pri maši izpovedujem Veroizpoved, se moram potruditi, da izgovorim te besede in usmerim svojo misel. Zdaj sem resnično v težavah in nedavno sem se moral zelo potruditi, da sem pristopil k obhajilu.«

Dejal sem, da vse to sili, da se dotaknem občutljive teme dvoma, ki pogosto spremlja vero kot njena senca. Dvom je dvoumna beseda; lahko ima dva precej različna pomena: pozitivnega in negativnega. Nekaj negativnega je, ko je človek zaradi tega omahljiv, »dvomljiv«, nesposoben, da bi se za karkoli odločil, ali pa je tako zelo sumničav, da nikomur ne zaupa. Postane pa znamenje poštenosti in razumne iskrenosti, torej nekaj pozitivnega, ko človeka nagiba, da nima za gotovo nekaj, kar to ni. Po Descartesu, ki je teoretično utemeljil »metodični dvom«, je danes največja nevarnost ta, da bi idealizirali dvom celo do te mere, da bi človeka, ki ima v sebi gotovost, obtožili dogmatizma. Dvom, tudi tisti pozitivni, lahko postane nečimrnost, in takrat ni več dober. Enako naivno je, če o nobeni stvari ne podvomimo, kot če dvomimo o vsem.

Toda pustimo ob strani vse to in skušajmo odkriti, kdaj je glede stvari, ki se tičejo vere, dvom slab in kdaj je koristen. Slab je takrat, kadar je sad nevednosti in lenobe; se pravi takrat, ko bi se posameznik, če bi to le hotel, zlahka poglobil v vsebino vprašanja, se o njem poučil in razrešil svoj dvom, pa tega ne stori. Dvom je slab predvsem takrat, ko se porodi iz strahu pred resnico. Ko pa resnico enkrat odkriješ, te zavezuje, da sprejmeš odločitve in da v skladu z njimi deluješ; v dvomu pa lahko odločitev vedno preložiš in sprejmeš kompromis. Dvom v tem primeru postane opravičilo za nezavzetost in zaledje lenobnosti.

Nasprotno pa dvom ni zaznamovan s krivdo, ko bi človek rad (kakor v pravkar navedenem primeru) veroval in ne dvomil, pa ga dvomi vendarle napadajo; ko človek dvoma ne goji, ampak ga doživlja. V takem primeru dvom ne le da ne izključuje vere, ampak jo okrepi in očisti. Če veter ne ugasne plamena bakle, ga okrepi. Za vero je naravno, da je izpostavljena možnosti dvoma. Prav to jo napravlja bolj človeško in bolj zaslužno. Tudi veliki svetniki so se morali boriti proti dvomom in skušnjavam glede vere. Sv. Terezija Deteta Jezusa je doživljala strašno preizkušnjo, ki se imenuje »temna noč vere«. »Ko opevam srečo nebes in večno posest Boga,« je rekla, »ne opevam tega, kar čutim, ampak to, kar hočem verovati.« Hoteti verovati je že verovati. Pogosto je edina oblika vere, ki je odvisna od nas.

Bog, ki bere globine srca, zna natančno ločiti, kdaj gojimo dvom in kdaj ga prenašamo; kdaj gre za pomanjkanje vere in kdaj gre samo za skušnjavo proti njej. Če je za tistega češkega duhovnika naredil evharistični čudež, je to storil zato, ker je vedel, da iskreno išče resnico. S čudežem Bog ni hotel kaznovati ali pa zmesti tega ubogega duhovnika, ampak mu je hotel pomagati in skupaj z njim je hotel pomagati tudi nam in številnim drugim. Če pomislimo, da je bil prav zaradi tega čudeža že naslednje leto 1264 uveden praznik svetega Rešnjega telesa, bi človek kar vzkliknil: »O srečen dvom, ki si nam priskrbel tolikšno dobro!«

Samo zaradi dejstva dvoma se nam torej še ni treba odreči prejemanju obhajila. Prav zaradi dotika ran vstalega Zveličarja je apostol Tomaž lahko premagal svoje dvome in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Če torej nismo pripravljeni izreči Veroizpovedi od začetka do konca brez slehernega dvoma in omahovanja ali pa prejeti obhajilo z vso vero, kot bi to želeli, nam ni treba biti v skrbeh, ampak raje molimo, kakor tisti človek iz evangelija, ki je rekel: »Verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri« (prim. Mr 9,23).

Preden sklenem, bi rad glede teme »vere« izpostavil vprašanje, ki si ga marsikdo upravičeno zastavlja. Zakaj v Veroizpovedi rečemo: »verujem v en sam krst«, ne rečemo pa: »verujem v evharistijo«? Če je evharistija za nas kristjane tako bistvena, zakaj se ne omenja v Veroizpovedi? Razlog je preprost. Ker v času, v katerem je nastajala Veroizpoved, ni bilo oporekanja ali pa herezij glede evharistije, bila pa so glede krsta (nekateri so v nasprotju z občo cerkveno prakso menili, da je potrebno ponovno krstiti tiste, ki so jih krstili razkolniki). Veroizpoved se je oblikovala predvsem zato, da bi zavračali napake. Seveda bi bili veseli, če bi bila v njej omenjena tudi evharistija. A če že ni zapisana v Veroizpovedi, ki je natisnjena na papirju, lahko vedno prispevamo k temu, da bi bila zapisana v »vero«, ki je vtisnjena v naša srca.

Vir: R. Cantalanessa, Vrzite Mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 198-201.