17. dan šmarnic

Prosi, Marija, pri Bogu za nas

Pisatelj duhovnik Franc Saleški Finžgar je v knjigi Prerokovana zapisal:

»Družina je pokleknila k večerni molitvi. Ko je stara Urša navezala dolgo vrsto očenašev in se spomnila vseh živih in mrtvih sorodnikov, naštela in izročila Bogu vse dušne in telesne potrebe, tedaj je vstala mama in vsi otroci z njo ter so sredi sobe pokleknili in dvignili roke k Mariji Pomagaj. Podoba je visela na steni in ji je gorela lučka. Mama je narekovala in otročiči so molili za njo:

‘In sedaj, Marija, te prosimo za našega ata. Varuj ga, brani ga! Pripelji ga nazaj zdravega. Naj ga ne umori sovražnik. Ti mu stoj ob strani podnevi in ponoči. Ti ga tolaži, ti ga podpiraj in mu izprosi božjo pomoč, da ostane pri njem vekomaj. O Marija roža, bodi počeščena s svojim sinom Jezusom pettisočkrat! O Marija roža, bodi počeščena s svojim sinom Jezusom stotisočkrat – zdaj in na vekomaj. Amen.’

France, samski stric, je klečal in poslušal. Glava mu je klonila na klopi, in preden je bilo molitve konec, sta kanili dve debeli kaplji iz njegovih oči, ki si jih je obrisal z rokavom, ko je vstajal, in s plahim glasom je razsodil: ‘Takole vam rečem, da se ne more in ne sme zgoditi žalega tistemu, za katerega taki in tako molijo.’«

Leta 1926 se je odpravil na božjo pot v Lurd mlad mož, ki je bil neozdravljivo bolan in že zelo blizu smrti. Pri procesiji in blagoslovu z Najsvetejšim je naglas prosil: »O Jezus, sin Marijin, ozdravi me!« Kardinal ga je blagoslovil z Najsvetejšim in šel naprej. Tedaj je za seboj zaslišal njegov glas: »O Jezus, sin Marijin, nisi me ozdravil. Povedal bom tvoji Materi!« Kardinal se je ganjen obrnil k njemu in ga ponovno blagoslovil. Tedaj se je zgodil čudež. Bolnik je popolnoma ozdravel. Zdaj se je zahvaljeval: »O Jezus, sin Marijin, ozdravil si me. Bom že povedal Mariji, da se ti bo z menoj zahvaljevala.«

Na Marijo kot usmiljeno Mater se obračamo v pesmi: »Mati usmiljena, prosi za nas! Prosi, Marija, pri Bogu za nas!«