Na tebe ozira se vsak izmed nas
Pisatelj duhovnik Franc Ksaver Meško je v črtici Kapelica zapisal:
»Pot me privede mimo kapelice, ki stoji ob robu gozda. Resnega moža zagledam pred kapelico. Stoji korak od zida, oprt ob sekiro, ob njem leži butara z manjšim raznim orodjem. Oči upira v sliko Marijino, zamišljen in resen. Drvar je, na poti v gozd, na težko, deloma nevarno delo. Marsikateri njegovih znancev je šel v gozd močan in zdrav kakor on, a prinesli so ga domov pohabljenca, z zlomljeno nogo, z zdrobljeno roko, morda mrliča. Zato se je ustavil pred znamenjem: kakor grčav hrast, in vendar pomoči potreben otrok, stoji pred nebes in zemlje Kraljico in, držeč klobuk v raskavi močni roki, prosi pomoči in se priporoča varstvu Matere mogočne, pomočnice v vseh nevarnostih. (…)
Odmoli mož, se pokriža in se pokrije in stopa krepko svojo pot, okrepčan po molitvi, resen res, a vendar z vedrim in mirnim pogledom, kakor bi čutil nad seboj razprostrto varujočo roko mogočne Kraljice in Pomočnice.«
Bilo je leta 1922. Delavec miner je navrtal skalo in prižgal zažigalno vrvico. Nato se je hotel po žici rešiti na varno, preden bi prišlo do eksplozije. Žica pa je bila mokra od dežja, da mu je drselo in je nekaj metrov od zavrtane odprtine obvisel na žici. V najhujši stiski se je spomnil Device Marije in glasno zaklical: sveta Marija! Tedaj je zadonela eksplozija. Tovariši zgoraj so od strahu odreveneli. Ko je izginil dim, so videli, da mož še visi na žici. Bil je rešen, brez vsake poškodbe.
Dober Marijin otrok se v svojih stiskah rad obrača na svojo duhovno Mater: »Marija, pomagaj nam sleherni čas, na tebe ozira se vsak izmed nas. Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!«