15. nedelja med letom, 12.7.2020

Tudi stvarstvo pričakuje odrešenje

Iz 55,10-11; Rim 8,18-23; Mt 13,1-23

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. Prvo berilo jo primerja s podobo dežja, ki prihaja z neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim. V evangeliju je ponovno govor o Božji besedi, tokrat Jezus uporabi podobo semena; to pade enkrat na kamen, potem med trnje, in slednjič na dobro zemljo, kjer šele daje svoj sad.

Pred nekaj tedni smo že govorili o Božji besedi, o tem, kako jo sprejeti, premišljevati in prenesti v življenje (glej 9. nedelja med letom) in to nam dovoljuje, da pozornost usmerimo na drugo, precej aktualno temo, ki se v triletnem ciklusu pojavi samo ob današnji besedi: to je tema o ekologiji, o varovanju stvarstva. V drugem berilu iz pisma apostola Pavla beremo:

»Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. … Celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.«

To zelo znano besedilo nam govori o solidarnosti med človekom in stvarstvom tako v dobrem kot v slabem, v svobodi in v suženjstvu. Skupno zdihujeta, skupno pričakujeta; medtem ko je človeško zdihovanje sad zlorabljene svobode, pa je zdihovanje stvarstva soudeležba pri človekovi usodi. Pred nami je svetopisemsko besedilo, ki je najbližje tistemu, kar danes razumemo kot ekologija in ohranjevanje stvarstva. Prav tej temi želimo posvetiti razmišljanje, da bi mogli osvetliti njen svetopisemski temelj.

V določenem pomenu je Pavlova vizija zelo sodobna. Pogled na vesolje ni statičen, kot je veljalo to pri Grkih, češ da je vesolje nekaj popolnega že od vsega začetka in bi vsaka najmanjša sprememba – tako so razmišljali stoiki – porušila vzpostavljeno harmonijo. Nasprotno, gre za dinamičen pogled, ki vključuje prizadevanje za harmonijo in za višji red (»novo nebo in nova zemlja«); ta vizija je gotovo bližja evolucionističnemu pogledu našega časa.

Na dva načina lahko govorimo o ekologiji in spoštovanju stvarstva: izhajajoč od človeka ali pa izhajajoč od Boga. Prvi način postavi v središče človeka. V tem primeru ne gre toliko za skrb za stvari same v sebi, ampak le, kolikor so v službi človeka; za nepopravljivo škodo, ki bi jo izkoriščanje ali onesnaževanje zraka, vode in izginevanja določenih živalskih vrst povzročile ljudem, živečim na našem planetu. To je ekologija, ki jo lahko povzamemo kot: »Rešimo naravo in narava nas bo rešila.«

Te vrste ekologija je dobra, vendar zelo kratkovidna. Človeški interesi se spreminjajo od države do države, od ene do druge poloble in glede njih se je težko uskladiti. Temu smo bili priče ob razpravah glede znane ozonske luknje. Zdaj smo se zavedli, da določeni plini uničujejo ozon in bi radi omejili uporabo hladilnih naprav, nekatere vrste pršilk in podobnih stvari, povezanih z omenjenimi plini. Toda države v razvoju, ki so jim šele zdaj dostopne mnoge ugodnosti, nam po pravici odgovarjajo, da je preveč lagodno zahtevati od njih odpovedi, ko smo si ugodnosti mi že pred časom zagotovili.

Zato je potrebno najti trdnejši temelj ekologije. Ta je lahko le verske narave. Vera nas uči, da moramo stvarstvo spoštovati ne le zaradi egoističnih interesov, da ne bi uničili sebe, ampak ker stvarstvo ne pripada nam, temveč Bogu; je mojstrovina njegovega Duha, ko je ustvaril in še vedno ustvarja iz kaosa kozmos, t.j. nekaj lepega, harmoničnega, popolnega.

Res je, da je Bog na začetku rekel človeku, naj »gospoduje« zemlji, toda v odvisnosti od njega, od njegove volje; kot tisti, ki z njim upravlja, ne pa kot absolutni gospodar. Bog človeku naroča, naj »obdeluje in varuje« edenski vrt (1 Mz 2,15); človek je torej varuh, ne pa gospodar zemlje. Med njim in stvarmi je odnos solidarnosti in bratstva, ne gospodovanja. Vsi izhajamo od istega Stvarnika; smo različna platna istega slikarja. Vse to je Frančišek Asiški dobro razumel, ko je imenoval sestre in brate vse stvari: sonce, luno, rože, zemljo, vodo.

Ta način odnosa do narave, ki ga navdihuje vera, ni le poezija, ampak lahko določa resnično nove in v modernem pomenu »ekološke« drže. O sv. Frančišku je zapisano, da je bratom, ki so šli sekat drva, naročal, naj ne izrujejo drevesnih štorov, da bo drevo lahko ponovno zraslo in ozelenelo; vrtnar je moral pustiti neobdelan košček zemlje, da bi imele svoj prostor in bi rasle tudi divje rože in druge negojene rastline; po poteh je pobiral žuželke, da bi jih popotniki ne pohodili; pozimi je čebelam nosil med, da ne bi umrle od lakote. »Brate in sestre je imenoval tudi vse živali, čeprav je imel med njimi najrajši najbolj pohlevne in nebogljene.«

Upravičeno je Janez Pavel II. asiškega Ubožca razglasil za zavetnika ekologov. Sv. Frančišek nas s svojo svobodno in veselo izbiro uboštva spodbuja, da se vrnemo k preprostejšemu in skromnejšemu življenjskemu slogu, da ne bi ekologija ostala zgolj lepa teorija. Imel je navado reči: »Nikoli nisem kradel miloščine.« Prepričan je bil, da bi sprejeti več miloščine, kot je bilo potrebno, pomenilo krasti drugim revežem. Od njega se lahko učimo, da ne bi »kradli dobrin«. Krademo (les, papir, vodo), če razmetavamo zemeljske dobrine, kajti vse, kar uporabimo, pa ne bi bilo nujno potrebno, krademo drugim. Če ne drugega, krademo generacijam, ki bodo prišle za nami in se bodo znašle v dramatičnem pomanjkanju. Ko mečemo papir v smeti, bi se npr. morali spomniti, da izid nedeljskega časopisa z veliko naklado stane zemljo nekaj deset hektarjev gozda!

Duhovna ekologija pa nas uči, da celo presežemo strah za »ohranjanje« in »spoštovanje« stvarstva. Uči nas, da se združimo s stvarstvom v oznanjevanju Božje slave in da se sredi ustvarjenih stvari počutimo kakor »pevec solist sredi nepreglednega zbora«. Uči nas tudi, da iz stvarstva naredimo lestev, po kateri se vzpenjamo v poznavanju Boga.

»Zares so prazni vsi, ki so po svoji naravi ljudje, a ne poznajo Boga in iz vidnih dobrin ne morejo spoznati njega, ki je; … Če jih že tako prevzame njihova lepota, da jih imajo za bogove, naj spoznajo, koliko lepši je njihov Gospodar … Iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika« (Mdr 13,1-5).

Bog je napisal dve knjigi: Sveto pismo in stvarstvo; eno sestavljajo besede, drugo pa stvari. Ta druga knjiga je odprta pred očmi vseh; vsi jo lahko berejo, tudi nepismeni. Zato se Sveto pismo tako pogosto zateka k naravnim elementom in pojavom, da bi nas poučila o duhovnih resnicah. O Božji besedi nam govori s podobo vode in dežja, o Svetem Duhu nam spregovori s podobo vetra in ognja, o Bogu nam spregovori s podobo skale …

Smo na vrhuncu poletja in sredi počitnic. To, o čemer govorimo, nam lahko pomaga preživeti drugačne počitnice, lepše in bolj zdravo. Najboljši način, da se telo in duh odpočijeta, ni gneča na prepolnih plažah, ponoči pa v nočnih lokalih ali diskotekah in tako – sicer v drugačnem okolju – nadaljevati umetno kaotično življenje, ki ga živimo preostali čas v mestnih okoljih. Rajši si poiščimo stik z naravo; trenutke, ko se čutimo v globokem sozvočju z njo in z vsemi stvarmi. Kakšno neverjetno moč ima stik z naravo. Pomaga nam srečati nas same in najti notranje ravnotežje.

Moramo se učiti kontemplacije – zrenja. Kontemplacija je velika zaveznica ekologije. Dovoljuje nam, da uživamo v stvareh, ne da bi čutili potrebo po posedovanju ali bi jih odvzeli drugim. Če ima kdo v posesti jezero ali park, ga bo obdal z žično ograjo in bo v njem užival samo on. V kontemplaciji pa lahko ob istem jezeru ali parku uživa tisoč ljudi, ne da bi kar koli vzeli drugim. Posedovanje odvzame, kontemplacija pomnoži.

Jezus je bil veliki kontemplativec narave. »Poglejte lilije na polju; poglejte ptice pod nebom; poglejte zlata žitna polja.« Njegove prilike so dokaz njegove ljubezni, s katero je kontempliral stvari. Med njim in naravo je bila skrivnostna povezanost. To razlaga bolje od vseh premislekov njegove čudeže. Kot da bi se narava ob njegovem mimohodu odrekla naravnim zakonom in bi naredila izjemo; tako se zgodi, ko pride prijatelj. Nekdo je takole razložil čudež spremenitve vode v vino: »V Kani je voda zagledala svojega stvarnika … in je zardela.«

Vse, kar smo povedali, najde svoj pesniški izraz v današnjem psalmu po prvem berilu. Ko ga poslušamo, smo tudi mi nagovorjeni, da gledamo na naravo z očmi, polnimi čudenja, in slavimo Stvarnika vsega:

»Obiskuješ zemljo in jo napajaš,
množiš njeno bogastvo.
Božji potoki so polni vode,
zemljo pripravljaš, dobro pripravljaš na žitne posevke.

Napajaš njene brazde, poravnavaš grude,
z dežjem jo rahljaš, njeno brstje blagoslavljaš.
Leto okronaš s svojimi dobrinami,
kamor stopiš, požene zelenje.

V puščavi namakaš pašnike,
griče opasuješ z radostjo.
Trate se pokrivajo z ovcami, doline se ogrinjajo z žitom;
vzklikajo od veselja, vriskajo in prepevajo.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 239-243. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.