14. nedelja med letom, 5.7.2020

Učite se od mene, ker sem v srcu ponižen

Zah 9,9-10; Rim 8,9.11-13; Mt 11,25-30

V današnjem evangeliju Jezus izreče naslednje besede:

»Vzemite nase moj jarem
in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,
in našli boste počitek svojim dušam.«

Jezus nam torej pravi, naj posnemamo njegovo ponižnost. Moram priznati, da me je nekoč zalezovala skušnjava, da bi Jezusu ugovarjal. Vprašal sem se: toda v čem je bil Jezus ponižen? Če prelistamo evangelije, na Jezusovih ustih nikoli ne najdemo niti najmanjšega priznanja krivde; niti takrat, ko govori z ljudmi, in ne, ko govori z Očetom. Svojim nasprotnikom reče: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« (Jn 8,46). Samega sebe razglasi za Učitelja in Gospoda; pravi, da je več kot Abraham, Mojzes, Jona, Salomon; blagruje celo oči, ki so ga videle. Kje je torej Jezusova ponižnost, da lahko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen?«

Tu glede ponižnosti odkrijemo nekaj pomembnega. Ponižnost ni predvsem v tem, da smo majhni in revni, kajti človek je lahko brez težav hkrati nepomemben in aroganten. Ni predvsem v tem, da se čutimo majhne in brez vrednosti, kajti to se lahko porodi tudi iz kompleksa manjvrednosti ali iz negativne podobe o sebi in vodi v depresijo ali v samopomilovanje namesto v ponižnost. Ponižnost tudi ni v tem, da bi se razglasili za majhne, kajti mnogi razglašajo, da nič ne veljajo, hkrati pa ne verjamejo v to, o čemer govorijo, ali pa je ta način govorjenja (t.i understatement) del njihove kulture. (Če bi bila ponižnost v tem, bi bili Angleži in Japonci dva najbolj ponižna naroda na zemlji!)

Ponižnost torej ni najprej v tem, da smo majhni ali da se čutimo majhne ali da se razglašamo za majhne. V čem je torej ponižnost? V postati majhen, postati majhen iz ljubezni, da bi služil in povzdignil druge. Takšna je bila Jezusova ponižnost. On, ki je bil »v Božji podobi«, se je osvobodil vsega in se ponižal tako, da je sprejel podobo hlapca z namenom, da bi nas odrešil. Zato ima res prav, ko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen.«

Resnično ponižen je samo Bog, kajti v svojem položaju se ne more dvigniti nad samega sebe (nič ni nad njim!). On se lahko le spusti, poniža. In prav to nenehno dela: ko je ustvaril svet, se je ponižal; ko je navdihoval Sveto pismo, je to delal kakor oče, ki se prilagaja blebetanju, da bi otroka naučil govoriti; v učlovečenju se poniža, v evharistiji se poniža. Zgodovina odrešenja je zgodovina Božjega spuščanja in ponižanja.

Ta misel je prevzela sv. Frančiška Asiškega, ki je pogosto vzklikal: »Poglejte, bratje, Božjo ponižnost!«, in obrnjen k Bogu, je rekel: »Ti si ponižnost!« Zato v Hvalnici stvarstva napravi vodo za simbol ponižnosti: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista.« Voda je ponižna, ker sama od sebe vedno teče navzdol, dokler ne doseže najnižje možne točke. Voda si vedno izbere zadnje mesto! Prav nasprotno od pare, ki se vedno dviga in je zato po pravici povezana z ošabnostjo.

Nekdo je Jezusov evangelij obtožil, da je vpeljal v svet »bolezen« ponižnosti in ji kot nasprotje postavil ideal »volje po moči« (Nietzsche). A vidni so bili tudi sadovi tega preobrata. Ponižnost ne le da ne stiska človeka, ampak ga naredi verodostojnega, resničnega.

Ponižnost je resnica. Zanimivo je izpostaviti dejstvo, da je beseda človek (homo) v sorodu z besedo ponižnost (humilitas); obe prihajata od besede humus, kar pomeni zemlja, prst. Ponižni je tisti, ki stoji z nogami na zemlji, ki je zakoreninjen v tleh, ki se ne da voditi mnenju in modnim trendom, ki se zaradi pohvale ne povišuje. Samemu sebi skupaj s Pavlom nenehno govori: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?«

Seveda pa moramo takoj priznati, da ponižnost ni nekaj naravnega. Radi jo imamo; toda pri drugih, ne pa pri nas samih. Pravijo, da več kot 75% človeškega telesa sestavlja voda; jaz pa pravim, da več kot 75% človeškega duha sestavljata ošabnost in nečimrnost. Vsi medlimo od želje, da bi izstopali.

Današnja psihologija ponižnosti priznava tudi terapevtsko vrednost. Psiholog C. G. Jung v eni od svojih knjig pravi, da so vsi njegovi pacienti v neki določeni starosti trpeli zaradi nečesa, kar bi lahko definirali »odsotnost ponižnosti«, in niso ozdraveli, dokler niso osvojili drže spoštovanja do resničnosti, ki so jih presegale, t.j. držo ponižnosti.

Ali se moramo torej vsi ponižati, se odpovedati pomembnosti in hrepenenju po velikih stvareh? Ne. Nekega dne je Jezus rekel svojim učencem: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35) in tudi glede tega je dal za zgled samega sebe, ko je dodal: »tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (Mt 20,28).

»Če kdo hoče biti prvi«: legitimno je torej »prednjačiti« in napredovati v življenju. Kar se z evangelijem spremeni, je le pot, po kateri dosežemo legitimno željo. Ta ni v tem, da bi se povzdigovali na račun drugih, jih zasužnjevali ali pa od njih zahtevali, da nas občudujejo, ampak je v povzdigovanju drugih, ko jim služimo in pomagamo rasti. Tako, kakor delajo dobri starši, ki se ne želijo v prvi vrsti povzdigovati nad svoje otroke, ampak dvigati otroke in jim pomagati, da bi postali veliki, tudi večji od staršev samih.

Na tej poti ni eden, ki zmaguje, vsi drugi pa izgubljajo; ta pot dviga vse. Na mesto divje tekmovalnosti stopi solidarnost. Ta pot je tudi s človeškega vidika najbolj vredna človeka. Ponižnost torej ne pomeni vreči se k nogam nekoga drugega in se ne odzivati na krivice. Resnično ponižen človek se zna boriti za resnico, ker je on sam svoboden. Resnično velikodušni in drzni so samo svetniki. Mnogi z izgovorom, da ne bodo dovolili drugim, da bi jim hodili po glavi, sami nenehno teptajo druge!

Prav v današnjem evangeliju Jezus osvetli najdragocenejši sad ponižnosti: ta omogoča sprejeti Božje razodetje, pripravi za verovanje. Pravi:

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje,
ker si to prikril modrim in razumnim,
razodel pa otročičem.«

Ali naj bi bil morda evangelij nasproten modrosti in razumnosti in bi dajal prednost neumnosti? Nikakor, tukaj otročiči ne pomenijo nasprotje razumnosti ampak nasprotje oholosti. Evangelij ne obsoja modrosti, ampak ošabnost. Ali ne ravnamo enako tudi mi? Komu se z veseljem približamo in mu z veseljem zaupamo svoje skrivnosti: ošabnežu, človeku, ki je poln samega sebe, ali pa človeku, ki zna stvari zadržati zase, je ponižen, sposoben poslušati in molčati? Ošabnost uničuje tudi najlepše stvari. Tudi razumnost in telesna lepota brez zmernosti izgubita privlačnost in človeka prej spravljata v zadrego, kot pa mu dajeta čar.

Če je ponižnost nekaj tako lepega, se moramo potruditi, da bi postali malce bolj ponižni. Skromno sredstvo, ki nam pomaga rasti v ponižnosti, je znati sprejeti kakšen namig drugih, ne da bi nas to takoj potrlo ali pa da bi se takoj odločili za protinapad, preden bi sploh uspeli pomisliti, ali je bil namig upravičen ali pa ne. Ne moremo postati ponižni, če ne sprejmemo kakšnega ponižanja.

Premagana jeza in sovraštvo nista nič v primeri z iskrenim dejanjem ponižnosti. Manzoni je ponižnost opisal v dogodku, ko pater Cristoforo gre in prosi odpuščanja družino človeka, ki ga je ubil v dvoboju, preden je vstopil v samostan. Vse sorodstvo se je slovesno zbralo, da bi bilo to dejanje za redovnega brata čimbolj ponižujoče. Vsi napeto in pripravljeno čakajo, da bodo pograbili svojo zmago. Ob pogledu na redovnega brata, ki s pogledom, uprtim v tla, prosi navzoče odpuščanja, drug za drugim povešajo poglede in se sramujejo svoje ošabnosti. Ko so ob koncu vsi po vrsti ganjeni, se zberejo okoli redovnega brata in kar tekmujejo, kdo mu bo izkazal večje spoštovanje.

Tako se dogaja tudi pri malih stvareh. Prvi ponuditi roko ali se nasmehniti potem, ko sta se mož in žena sprla, preprosto opravičilo sodelavcu, celo med političnimi nasprotniki, vse to pomiri ozračje, odstrani misel na maščevanje, vse postane preprosto. Resnični zmagovalec gre prvi naproti z držo ponižnosti in ne čaka, da bi to storil drugi.

Opogumi naj nas spomin na Jezusovo besedo, ki obljublja mir in počitek tistemu, ki hodi za njim po poti ponižnosti:

»Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,
in našli boste počitek svojim dušam.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 234-238. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.