Kdor ne sprejme svojega križa…
2 Kr 4,8-11.14-16a; Rim 6,3-4.8-11; Mt 10,37-42
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:
»Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj,
ni mene vreden.«
To je le nekaj besed, ki jih beremo v današnjem evangeliju. Križ je dogodek, ki je postal simbol. Odkar je Jezus vzel križ na svoja ramena in je na njem umrl, je v krščanski govorici postal simbol slehernega človeškega trpljenja in bolečine. »Nositi križ« je simbol za trpljenje. V tem smislu nas križ vse povezuje. Rad bi spomnil na nekaj preprostih verzov, ki sem jih slišal še kot otrok in jih nisem več pozabil:
»Ko sem se rodil, mi je neki glas prišepnil:
rojen si, da boš nosil svoj križ.
S solzami v očeh sem objel križ,
ki mi ga je namenilo nebo.
Potem pa sem gledal, gledal, gledal:
tukaj doli sleherni nosi svoj križ.«
Da, vsi nosimo križ. Če se nam kdaj zazdi, da le nam stvari gredo narobe, vsi drugi pa v življenju uživajo, je to samo zato, ker poznamo le svoj križ, ne pa tudi križev drugih. Podobni smo bolniku, ki ga je opisal Manzoni; bolnik se je obračal in premetaval v postelji, ki nikakor ni bila udobna; okrog sebe je opazoval druge postelje. Videti so bile lepo postlane, pa si je predstavljal, kako dobro bi mu bilo v njih. Ko mu uspe zamenjati posteljo, kaj kmalu začuti, da je v njej vdolbina, da ga nekaj bode, potem spet naleti na vzboklino, ki ga tišči.
Jezus ni prinesel na svet križa. Prinesel pa je način …, kako ga nositi. Križu je dal smisel in upanje; razodel je, kam nas pripelje križ, če ga nosimo z njim: v vstajenje in veselje.
Toda kako pomagati razumeti besedo križ takšni družbi, kakršna je naša, ki kot nasprotje križa na vseh ravneh postavlja užitek; ki je prepričana, da ji je končno uspelo osvoboditi užitek, ga izmakniti neupravičenemu sumničenju in obsojanju, ki je viselo nad njim; ki poje hvalnice užitku, kakor so se nekoč pele hvalnice Križu? Kulturi, ki je zaradi užitka (v grščini hedonè) dobila celo vzdevek hedonistična in del katere smo žal bolj ali manj vsi: vsaj v dejanjih, čeprav jo z besedami morda obsojamo?
Mnoga nerazumevanja med Cerkvijo in t.i. današnjo laično kulturo imajo svoje korenine tu. Mi lahko vsaj poskušamo ugotoviti, kje je resnično jedro problema in odkriti, da morda le obstaja izhodiščna točka za začetek resnega dialoga med vero in kulturo glede te teme. Skupna točka je ugotovitev, da si v tem življenju užitek in bolečina sledita z isto doslednostjo, kot si v razburkanem morju sledita vrha vala in nato globina in premetavata brodolomca, ki skuša priplavati do obale. Užitek in bolečina sta neločljivo navzoča drug v drugem.
Človek obupano skuša ločiti ta dva siamska dvojčka, da bi izoliral užitek od bolečine. Včasih se vara, da mu je celo uspelo in v opojnosti uživanja pozablja vse ter slavi svojo zmago. Vendar le za malo časa. Bolečina je navzoča kot opojna pijača, ki sčasoma postane strup. To ni neka druga bolečina, povsem neodvisna ali pa jo povzroča povsem nekaj drugega, ampak je prav tista bolečina, ki izhaja iz užitka.
Sam neurejeni užitek se obrne proti nam in se spremeni v trpljenje. To pa se lahko zgodi nenadoma in tragično ali pa postopoma, ker pač ne traja v nedogled, in poraja prenasičenost in naveličanost. Iz vsakdanjih dogodkov, če jih znamo brati, se lahko glede tega marsikaj naučimo; človek je to preko umetnosti in literature skušal upodobiti na tisoč različnih načinov. »Neka nepoznana grenkoba vzhaja iz samih globin užitka in nas napolnjuje z žalostjo tudi sredi uživanja,« je zapisal poganski pesnik Lukrecij.
Užitek, ki je samemu sebi namen, je varljiv, ker obljublja nekaj, česar ne more dati. Preden ga človek okusi, se zdi, da obljublja neskončnost in večnost; ko pa mine, se znajde praznih rok. Kakor čudovit cvet, ki ga opazuje, komaj pa je utrgan, že ovene.
Cerkev pravi, da ima odgovor na to resnično dramo človeškega bivanja. Razlaga je naslednja. Človek se je že na začetku, v moči svoje svobodne volje, odločil tako, da je ta volja vodila k izključni usmerjenosti v vidne stvari kot izviru njegovega veselja. Vendar mu je bila sposobnost veselja dana zato, da bi hrepenel in se veselil v neskončnem Dobrem, ki je Bog.
Zaradi užitka, ki ga je človek izbral v nasprotju z Božjimi zapovedmi in ga simbolizirata Adam in Eva, ki sta okusila prepovedani sad, je Bog kot posledico dopustil bolečino in smrt, pa ne kot kazen, ampak kot zdravilo. S tem je hotel preprečiti, da človek, ki bi nebrzdano sledil svojemu egoizmu in vzgibom, ne bi uničil sebe in vse okoli sebe (danes zaradi drog in posledic neurejenih spolnih navad vidimo veliko jasneje kot nekoč, kako lahko človek uniči svoje življenje zaradi nekega trenutnega užitka!). Tako vidimo, da se užitku kakor njegova senca pridružuje trpljenje.
Kristus je končno pretrgal to verigo. »On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ« (Heb 12,2). Naredil je prav nasprotno od tistega, kar je storil Adam in kar dela sleherni človek. Z vstajenjem od mrtvih je uvedel novo vrsto užitka: takega, ki ni pred bolečino kot njen vzrok, ampak ji sledi kot njen sad; ta ima v križu svoj izvor in upanje, da se ne konča niti s smrtjo.
To pa ne velja le za duhovni užitek, ampak za vsak pristen užitek, tudi za tistega, ki ga izkušata mož in žena v medsebojnem podarjanju, ko porajata življenje in spremljata odraščanje svojih otrok in vnukov, za umetniški in ustvarjalni užitek, za uživanje v lepoti in prijateljstvu, užitek ob uspešno opravljenem delu. To velja za vsako veselje.
Med užitkom, ki pride za bolečino, in onim, ki je pred njo, je enaka razlika kot med lepimi počitnicami, ki jih uživamo po napornem delu, ko smo že vnaprej plačali ceno, in počitnicami, ki smo jih preživeli, še preden smo si jih zaslužili in v nas ostaja občutek, da bomo morali račun v celoti šele poravnati.
Kaj torej storiti? Ne gre za to, da bi hodili naokoli in iskali trpljenje, ampak da z novo dušno razpoložljivostjo sprejmemo vse, kar je že v našem življenju. Do križa imamo lahko podoben odnos, kot ga ima jadro do vetra. Če ga sprejme s prave strani, ga veter napolni in lepo popelje barko skozi valove; če pa se jadro postavi povprek ali proti vetru, pa veter zlomi jambor in vse prevrne v morje. Če primemo prav, nas križ nosi, če primemo napačno, nas stre.
Ne smemo zapravljati svojega trpljenja. Trpljenje zapravljamo, če o njem govorimo na levo in desno, brez kakršne koli potrebe ali koristi, ko se nenehno pritožujemo nad težavami vsakemu človeku, ki ga srečamo. To ne pomeni nositi križa, ampak ga nalagati na ramena drugih. Ljubosumno bi namreč morali varovati kakšno majhno nadlogo kot skrivnost, ki ostaja med menoj in Bogom, da le-ta ne bi izgubila svojega vonja.
Znati tiho trpeti je ena od stvari, ki veliko pripomorejo k temu, da v družini, med zakoncema ali v redovni skupnosti ohranimo mir in harmonijo. Neki starodavni puščavski oče je rekel: »Kakor koli so že velike tvoje nadloge, je tvoja zmaga nad njimi v molku.«
Vendar moramo iz vsega poleg tega, kar smo rekli, izluščiti še drug sklep: kot kristjani se ne smemo bati nobenega užitka, ki spremlja izpolnjevanje naših dolžnosti. Nekateri ljudje se namreč bojijo užitkov. Zdi se jim, da grešijo, če se jim z veseljem prepustijo. To je v določenih primerih sad napačne verske vzgoje, h kateri smo v preteklosti neredko pripomogli tudi duhovniki z moraliziranjem in pridiganjem.
V Svetem pismu beremo tele besede, ki niso bile nikoli preklicane, čeprav so zapisane že v stari zavezi:
»Pojdi, jej z veseljem svoj kruh
in pij veselega srca svoje vino …,
uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš« (Prd 9,7-9).
Tudi užitek je od Boga in Bog ni ljubosumen zaradi tistega, kar je sam ustvaril, če »to uživamo z zahvaljevanjem« (1 Tim 4,4). Učimo se torej sprejemati tudi radosti, ki so del našega življenja in se zanje zahvaljujmo Bogu, namesto da bi se ves čas pritoževali nad križi. Pogosto je veselje in uživanje ob dobrih stvareh najboljši način, da zadovoljimo in razveselimo tudi druge: moža ali ženo, otroke ali pa človeka v naši bližini.
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 229-233. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.