13. dan šmarnic

Polna lepih čednosti

Mati Terezija, ustanoviteljica misijonark ljubezni, je s svojim življenjem hodila po Jezusovih in Marijinih stopinjah. Rodila se je v verni katoliški albanski družini v Skopju 27. avgusta 1910. Bila je med najbolj delavnimi članicami Marijine družbe za dekleta v Skopju. Tudi njeno poznejše življenje je bilo tesno povezano z Devico Marijo. Terezija je posnemala Marijine kreposti, zlasti njeno ljubezen. Kot osemnajstletna je leta 1928 vstopila k loretinkam v Dublinu, ki imajo ime po nazareški loretski hišici. Dne 8. avgusta 1948 je v Kalkuti oblekla bel sari z modrim robom, ki spominja na Marijo. S tem je začela novo življenje za najbolj uboge. Dne 7. oktobra 1950 je Rim potrdil družbo misijonark ljubezni. Delo matere Terezije je kakor delo Marije, ki hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti; ali ko s svojim posredovanjem pri Jezusu v Kani pomaga ženinu iz zadrege.

Sv. Hieronim je spodbujal: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«

Veliki francoski govornik Bossuet (Bosié) je navduševal svoje poslušalce: »Božji otroci, če želite, da bi vas Odrešenikova mati sprejela za svoje, jo zvesto posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«

Neka mati je zapisala: »Marija je moj vzor in moja vodnica; z njo stopam za Gospodom, noseč vsakdanji križ, z njo in po njej ga častim in se mu zahvaljujem ter mu posvečam svoje življenje, življenje moža in otrok, življenje sočloveka. V njeni šoli si prizadevam spoznati Gospoda, prisluhniti njegovim besedam in se odzvati njegovemu povabilu k nenehnemu spreobračanju in vztrajanju v hoji za njim. Ona je prisotna pri vsakem mojem srečanju z Gospodom.«

Naša pesem takole opisuje Marijine kreposti: »Bela bolj kot lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti, polna lepih čednosti.«