11.dan šmarnic

Mariji čem pevati, dokler živim

Pisatelj Ivan Pregelj v delu Odisej iz Komende piše, kako je bogoslovec Peter Pavel Glavar na ladji pred Trsatom pozdravljal trsatsko Marijo:

»Pozdravljena, Mati! Iz noči in viharjev si otela mene in te moje sopotnike. Kdo so? Ali jim vem imena? A vem, da so mi bratje in da so prav tako klicali v viharju Tvoje pomoči kakor jaz. O, Mati! Daj jim, da po zadnjem viharju v smrtni uri prav tako zagledajo Tvojo slavo, kakor sem zdaj jaz zagledal Tvoje svetišče v žarkih prvega sonca. A meni, Mati, daj, da najdem, kamor želim.«

Po prihodu na Trsat »je pokleknil pred stranski oltar. Zadnje sonce je sevalo skozi cerkveno okno. Ognjen pas luči je ležal Brezmadežni ob mili glavi. Bogoslovec je komaj krotil solze neizrazne sreče. Duhovnik, kateremu se je spovedal, mu je napolnil srce z veselim upanjem, in Peter Pavel je molil zdaj v veliki hvaležnosti za vse one, ki so mu bili kdaj dobri.«

Naši duhovni Materi moramo biti hvaležni za marsikaj: za Jezusa, ki nam ga je pred dva tisoč leti prinesla na svet in ga vedno znova prinaša, za zgled njene neizmerne materinske ljubezni, za vsako njeno posredovanje pri Bogu, za duše, ki so že in še bodo rešene po njenem posredovanju. Polni hvaležnosti pojemo: »Za Bogom najrajši Marijo častim; Mariji čem pevati, dokler živim, ker Mati je božja, Kraljica neba, za grešnika vsakega milost ima.«