Pred sto leti, 2. avgusta 1924, je v Poljanah nad Škofjo Loko uzrl luč sveta p. Pavel Krajnik in bil krščen za Franca. Leta 2018, v častitljivi starosti 94 let, so ga obiskali angeli Gospodovi, vzeli v svoje naročje njegovo dušo in jo ponesli pred obličje Najvišjega. Skoraj polovico svojega življenja, 45 let (od leta 1971 do 2018, razen dveh let vmes), je preživel na Sveti Gori.
Hodil je po vijugasti poti, ne zaradi lastne radovednosti po spoznavanju širnega sveta, druga svetovna vojna ga je premetavala, a na srečo ne odvrgla … Potem ko je v domačem kraju končal osnovno šolo, ga je pot vodila v Ljubljano. V frančiškanskem internatu je nadaljeval šolanje, leta 1941 bil sprejet v frančiškanski red in odšel v Kamnik v noviciat. V tem letu so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika so morali bežati, a vsem ni uspelo ubežati. Nekatere so zajeli Nemci, jih mučili, odpeljali v koncentracijska taborišča … P. Pavlu je uspelo priti v Ljubljano in od tam na Trsat, kjer je nadaljeval z noviciatom. Tu je naredil tudi prve zaobljube. Po končanem noviciatu se je vrnil v Ljubljano, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Potem pa so se stvari zaradi vojne vse bolj zapletale in dosegle vrhunec po končani vojni, ko je šlo za življenje ali smrt. Bil je ujet in z vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića, je odšel v Srbijo. Mihajlovića so ujeli, vojaška enota se je vrnila v Ljubljano, a vojaščine še ni bilo konec. Potisnili so ga med graničarje. Ko je bil naposled demobiliziran, se je njegova vijugasta pot spet uravnala na pot duhovništva.
Po mašniškem posvečenju 21. junija 1951 so bile njegove duhovniške postojanke: cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani, Bežigrad, Kamnik, župniji Stranje in Nevlje, Vič, Dobova in naposled 1971 Sveta Gora, vmes pa eno leto zopet Tromostovje in eno leto Brezje. Ko se je leta 1971 vzpenjal na Sveto Goro, je rekel: »Zdaj pa se peljem v nebesa!« In res, od tam do pravih nebes je v letu 2018 pot trajala samo trenutek.
Če gre človek skozi dim, ki se vali od kakšnega kurišča ob poti, potem še ves dan telo in obleka zaudarjata po tem dimu. Če vstopiš v kadilnico in v njej preživiš nekaj časa (ni potrebno, da sam kadiš), se ta dim zaleze v kožo in oblačilo. Kmet, ki se zadržuje v hlevu, da ga počisti in nahrani živali, ki so v njem, po izstopu še ves dan diši po hlevu. Tudi p. Pavel in njegova spovednica sta vonjali po Pavlu ljubih kravah. Rad jih je imel in rad je spovedoval: »Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori,« je v nekem intervjuju povedal novinarju revije Ognjišče. In ljudje so iskali spovednico, ki je vonjala po hlevu.
Poleg skrbi za hlev in kravo Mufo je imel p. Pavel še dve veliki ljubezni: Sveto Goro in knjižnico. Ko ga je provincial p. Marjan Čuden vprašal, kje mu je bilo najlepše opravljati svoje duhovniško poslanstvo, je dejal, da mu je bilo povsod lepo. »Kljub tej izjavi vem, da je bil na Sveti Gori najraje,« je pripomnil p. Marjan in ga poimenoval trubadurja Svetogorske Kraljice. »Zelo je ljubil Sveto Goro. Poznal je vse, kar je bilo o Sveti Gori zapisanega in zgolj v izročilu ohranjenega. Poznal je Sveto Goro v vseh letnih časih in v vseh odtenkih njenih bregov. Mislim, da je bil p. Pavel zadnji Svetogorec, ki je v spominu ohranil tudi tisto Sveto Goro, ko je nanjo vodila samo razdrapana makadamska cesta in na njej še ni bilo urejenih parkirišč, ker niso bila potrebna. Takrat so Svetogorci še obdelovali njivice in majhne travnate zaplate, da so pridelovali bolj ali manj vse potrebno za življenje. P. Pavel je bil zadnji, ki je vedel ime vsake njivice, vsake zaplate zemlje … Vendar Gore ni ljubil zaradi teh zaplat zemlje ali zaradi česa drugega. Ljubil jo je zaradi Marijinega naročila Urški … Sveto Goro je ljubil zaradi svetosti dogodka, ki je Skalnico spremenil v Sveto Goro,« je še zapisal p. Marjan.
Njegova tretja velika ljubezen je bilo pisanje, zapisovanje dogodkov povezanih s Sveto Goro, velikih dogodkov ob slovesnostih, pa tudi čisto vsakdanjega dogajanja. Dolga desetletja je pisal samostansko kroniko. Napisal je šmarnice Marijina hiša ob 450. obletnici Marijinega prikazanja. Vsa leta je urejal knjižnico. »Urejal, ne pa uredil, saj to delo ni nikdar končano, ker je treba vedno znova katalogizirati nove knjige,« je pripomnil novinarju. V svoji skromnosti tega daru ni izkazoval, a priznati je treba, da je bil velik zapisovalec življenja. Bil je zgleden mož vere in molitve, trden in pokončen, kot da bi bil s Krasa doma. Sicer pa, saj ga je burja klesala tudi na Sveti Gori, tako kot kipar kos marmorja. »Če kamen trd je, je še trša dlan,« je o Kraševcu zapisal Alojz Gradnik in tudi tak je bil p. Pavel.
Petra Zavrtanik