10. nedelja med letom, 6.6.2021

Kdo ti je povedal, da si nag?

1 Mz 3,9–15; 2 Kor 4,13–5,1; Mr 3,20–35

Za današnje razmišljanje zajemimo iz prvega berila. Prav to se dotika preveč aktualne in pomembne teme, da bi o njej molčali. Skupaj preberimo odlomek iz Prve Mojzesove knjige:

»Potem, ko je Adam jedel od drevesa, ga je Gospod Bog poklical in mu rekel: ‘Kje si?’ Rekel je: ‘Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.’ Pa je rekel: ‘Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?’«

V tem odlomku se kar trikrat ponovi beseda nag. Z njo sta tesno povezani dve drugi besedi: strah in sramovanje. Vemo, da svetopisemska pripoved o izvoru sveta uporablja simbolično in preprosto govorico, s katero izrazi večne resnice o človeku in svetu. V našem primeru je razlaga problema nagote in zakaj je v njej moč, ki tako globoko vznemirja človeka. Pred grehom nagota sploh ni bila problem. Nekaj vrstic prej v isti Prvi Mojzesovi knjigo beremo:

»Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.«

Kaj se je zgodilo? Porušenje ravnovesja harmonije med človekom in Bogom je povzročilo v človeku porušenje ravnovesja med telesom in duhom, med nagoni in razumom. Neposlušnost volje Stvarniku je sprožila neposlušnost mesa volji. Kakor če bi podložnik zavračal pokorščino svojemu gospodarju, ki se je tudi sam uprl svojemu vladarju.

Toda Adamov in Evin greh ni edini razlog, ki bi razložil nelagodje, ki ga človek občuti spričo lastne in nagote druge osebe. Nad tem je neka druga globlja razlaga, s katero se vsaj deloma lahko strinja tudi neveren človek. Ta nam pomaga tudi razumeti, zakaj je smisel sramežljivosti tako splošen in obstaja tudi zunaj svetopisemskega in krščanskega okolja. Človeško bitje sestavljata snov in duh, živalskost in razumskost. Bog mu je dal svobodo in ga postavil kakor pred razpotje ter mu rekel: »Ustvaril sem te svobodnega; sam izberi, v katero smer se hočeš razvijati in uresničiti: v nizkotno, ki te druži z drugimi živalmi, ali pa višje, v smer tistega, kar te dela podobnega angelom.«

Vznemirjenje in nepotešenost, ki ju človek izkuša, ko se prepusti materiji in čutom, lahko razložimo z opozorilom, ki prihaja iz človeka samega in mu pravi, da je njegova izbira napačna. Izgublja višino, pada. Tisto, kar imenujemo »izvirni greh«, je le zaostrilo in do konca razkrilo ta položaj, ko je ustvarilo nekakšno podedovano težnjo, da ponavljamo napačno izbiro prastaršev. Vse to nam razlaga, zakaj hočemo zakrivati tiste dele telesa, ki najmočneje vzbujajo pozornost nagona, spontano pa izpostavljamo pogledom drugih obraz in oči, skozi katere najbolj neposredno izžareva naša duhovna notranjost. Sramežljivost sama torej potrjuje skrivnost človeškega telesa, ki je zedinjeno z neumrljivo dušo. Razglaša, da je v našem telesu nekaj, kar gre onstran njega samega, kar ga presega. Kjer pade vsak občutek sramežljivosti, je človeška spolnost zbanalizirana, odvzet jih sleherni odsev duhovnega in je skrčena na potrošno blago.

Kaj naj v luči teh svetopisemskih načel rečemo o naši zahodni kulturi, ki se posmehuje sramežljivosti in kar tekmuje v premikanju meje čim dlje ter verjame, da s tem služi človekovemu osvobajanju? To je predvsem zavračanje resničnosti; to je uveljavljanje (in vsiljevanje drugim) nečesa, kar umetno, nenaravno, vsekakor veliko manj naravno od nasprotja, da se pokrivamo. Vsebuje izzivanje, hotenje, da bi nekaj dokazali sebi in drugim.

»Splošen čut sramežljivosti« je v svojih oblikah in izrazih pri različnih kulturah gotovo različen. Toda v svojem temelju je nekaj, kar ni odvisno od družbe, ampak se rodi in se razvija z razvojem zavedanja samega sebe kot tudi duhovnega bitja.

Komaj se človek poslovi od otroške dobe ali pa izstopi iz neke povsem primitivne družbe, se v njem nemudoma pojavi občutek sramežljivosti. To se ne pojavi samo takrat, ko se pojavi zlonamernost. Jasno je, da golota sama na sebi ni zlo (človeško telo je Božje delo in je zato odsev njegove lepote); zlo je zloraba, komercializacija telesa, ko človek z njim zapeljuje ali služi denar. Uporaba golote v pornografiji in pogosto tudi v reklami je ena izmed dobičkonosnih oblik prostitucije, prodajanja lastnega telesa.

Pripovedujejo, da je učenec velikega grškega slikarja Apela naslikal portret Atenčanke, ki je imela na sebi vse polno zlata in draguljev. Ko je mojster videl podobo, je rekel: »Ker je nisi znal naslikati lepe, si jo naslikal bogato.« Danes bi bilo za mnoge umetnike potrebno reči: ker ne znajo ustvariti lepih filmov in predstav, jih napolnijo … z goloto in o številnih igralkah bi lahko rekli: ker jim ne uspe lepa igra, se … slečejo.

Toda ne ustavljajmo se pri brezplodnem kazanju s prstom: češ, kakšne so stvari, ki se dogajajo okoli nas. Poslušanje Božje besede nam namreč ponuja priložnost, da odkrijemo pozitivno vrednost in lepoto sramežljivosti. Sv. Peter je ženskam prve krščanske skupnosti namenil tele besede:

»Vaš okras naj ne bo zunanji, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga« (1 Pt 3,4–5).

Ne gre za obsojanje slehernega zunanjega telesnega okrasja in vsakega prizadevanja, da bi bolje ovrednotili, polepšali svojo podobo, ampak je smisel v tem, da naj vse to spremljajo čista občutja srca; naj to store za druge (za svojega zaročenca, moža in otroke ali pa tudi za umetnost, ko gre za pravo umetnost), ne pa, da bi se preprosto razkazovale, vzbujale pozornost ali pa za denar. Skratka: da bi razveseljevale, ne pa zapeljevale.

Toda zelo se moramo paziti, da ne bi iz sramežljivosti napravili problema, ki zadeva le ženske. Dekleta in žene se upravičeno pritožujejo nad poskusom, da bi nanje naložili krivdo za vse nečednosti na tem področju, in to pogosto prav proti njim. Tudi za moške obstaja problem sramežljivosti. Posebno če pomislimo na pomanjkanje sramežljivosti, ki ne zadeva le oblačenje, ampak tudi govorjenje.

Odlomek iz Prve Mojzesove knjige, ki ga komentiramo, prinaša opravičilo, ki ga navaja Adam za svoj greh:

»Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.«

Ali razumete, kaj je hotel reči? Žena, ki si mi jo »ti« dal; z drugimi besedami: ti si kriv, ker si ustvaril žensko!

Sramežljivost in spoštovanje lastnega telesa sta lahko čudoviti način pričevanja mladega krščanskega fanta in dekleta za Kristusa sredi današnjega sveta. O mladi Perpetui, ki je bila ena prvih krščanskih mučenk, beremo v verodostojnih opisih njenega mučeništva, da si je med mučenjem v areni, privezana na podivjano kravo, ki jo je vso okrvavljeno vlačila po tleh, »popravljala obleko, ker ji je bilo več za sramežljivost kot za bolečine.« Podobna pričevanja so prispevala k spremembam v poganskem svetu in k uvajanju spoštovanja čistosti.

Danes seveda ne zadostuje več čistost zaradi strahu, tabujev, prepovedi, bežanja pred moškim oz. žensko, kakor da bi bila ta vedno in nujno za drugega prej past in morebiten sovražnik kot pa »pomoč, ki mu bo primerna«, kakor pravi Sveto pismo. V preteklosti so čistost, vsaj v praksi, včasih zožili prav na kompleks tabuja, prepovedi in strahov, kakor da bi bila krepost, da se moraš sramovati pregrehe, namesto da bi se pregreha morala sramovati pred krepostjo.

Ker ne moremo spremeniti družbe, ki nas obdaja, moramo spremeniti sami sebe. Potrebno je začeti zdraviti korenino, to je srce, kajti od tam prihaja vse, kar resnično onesnažuje življenje človeka. »Blagor čistim v srcu,« pravi Jezus, »kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Ti bodo imeli nove oči, s katerimi bodo gledali na svet, čiste oči, ki znajo razlikovati lepo od grdega, resnico od laži. Skratka oči, kakor Jezusove, ki jim bodo omogočile svobodno govoriti o vsem: o otrocih, o ženskah, o nosečnosti, o porodu … Jezus je živi dokaz resničnosti izreka: »Čistim je vse čisto« (Tit 1,15).

Zato, da bi hiša ostala čista, moramo paziti na … okna. Okno duše je oko. Mi ne moremo določati, kaj se bo pojavilo na televizijskem zaslonu, lahko pa odločamo, kaj bo z zaslona prišlo do naših oči. Nekoč mi je neki moški ugovarjal: »Pater, ali ni Bog ustvaril oči, da bi gledale vse, kar je na svetu lepega?« »Je, sem mu odvrnil, toda ta isti Bog, ki je ustvaril oči, da bi gledale, je ustvaril tudi veke, ki jih zaprejo, ko je potrebno.«

Glede varovanja pogleda za sklep ne bi mogli najti primernejše Božje besede, kot je beseda sv. Pavla, ki jo beremo v današnjem drugem berilu:

»Mi se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 168-171.